ORIENTACIJA

 

KARTE-ZEMLJEVIDI

 

PREGLEDNE KARTE: to so zemljevidi celih območij ali pokrajin. Običajno so v razmerjih 1:500 000 do 1:100 000. Pregledne karte nam ne omogočajo natančnejšega orientiranja.

 

AVTOMOBILSKE IN TURISTIČNE KARTE: rabijo jih predvsem motorizirani turisti. Prikazujejo predvsem cestno mrežo in niso uprabne za pravo orientacijo

 

TOPOGRAFSKE KARTE: izdelane so v merilih 1:25 000, 1:50 000 ter včasih v manjših merilih do 1:100 000 oz. 1:200 000. Topografske karte so za vojaško uporabo in so najbolj primerne za gibanje in orientiranje v naravi.

 

Orientacija se prične tam, kjer se nehajo cestne table, razna navodila in prepovedi.

 

ZNAKI PO KATERIH SE LAHKO ORIENTIRAMO

 

SONCE: orientiranje z uro. Uro v vodoravni legi toliko časa vrtimo, da nam mali urni kazalec kaže točno smer proti soncu. Kot med smerjo proti soncu in smerjo, ki poteka prek označbe za 12.uro, razpolovimo, tako dobljena smer nam že določa smer proti jugu in severu, ki je v tem primeru za našim hrbtom. Zahod in vzhod sta desno in levo, pravokotno na smer jug-sever.

 

 

MESEC-LUNA: luna je Zemljin satelit, ki vsak dan vzide na vzhodu in zaide na zahodu. Ker je njen tir nekoliko sploščena elipsa, vidimo luno v različnih časih različno. Te oblike imenujemo lunine mene ali faze-prvi krajec, polna luna(ščip), zadnji krajec, mlaj. Luno lahko uporabimo za orientacijo, saj je polna luna ob 18.uri približno na V, ob 24.uri na J in ob 6.uri na Z. Prvi krajec je opoldne na V, ob 18.uri na J in ob 24.uri na Z. Zadnji krajec pa je opolnoči na V, ob 6.uri na J in opoldne na V. Vendar se je ponoči veliko boljše orientirati po zvezdah.

         srp             prvi krajec        polna luna        zadnji krajec
 

 

 


ZVEZDE: v jasnih nočeh se najbolj orientiramo po zvezdi severnici. Poiščemo najprej Veliki voz. To ozvezdje stalno kroži okrog nebesnega polja in v naših krajih nikoli ne zaide. Isto velja za severnico. Kot kaže slika, razdaljo med zvezdama zadnje osi Velikega voza petkrat podaljšamo in najdemo močno zvezdo severnico, ki nam določa točno smer proti severu.

 

 

 

 

 

ORIENTACIJA KARTE S TEHNIČNIMI PRIPOMOČKI

 

Karta je na terenu orientirana takrat, ko smo jo položeno vodoravno s sukanjem spravili v tako lego, da se geografski sever na karti (meridian) pokriva s smerjo proti dejanskemu severu na terenu. Tako stanje na karti lahko vzpostavimo na sledeče načine:

-         z usmeritvijo karte proti severu s pomočjo kompasa

-         z uskladitvijo linij na karti z linijami na terenu

-         po smereh proti objektom na karti, ki jih uskladimo s smermi proti istim objektom na terenu

 

ORIENTIRANJE KARTE S POMOČJO KOMPASA:

 

Busolo oz. kompas postavimo na rob karte . Ta rob je hkrati tudi poldnevnik oz. meridian, ki je na karti usmerjen točno na geografski sever. Skupaj vrtimo karto in nanjo položeni kompas toliko časa, da sta črta, ki predstavlja poldnevnik in navidezna črta, ki jo določa magnetna igla na kompasu vzporedni.

 

 

 

 

 

 

 

ORIENTACIJA KARTE PO ČRTAH:

 

V takem primeru običajno nimamo na voljo kompasa ali busole, poleg tega pa mora biti teren v tem primeru pregleden in dovolj naseljen ( ceste, poti…).

 

 

 

 

 

ORIENTACIJA KARTE PO SMEREH PROTI OBJEKTOM:

 

Ta način orientacije je najtočnejši. V tem primeru moramo imeti na karti točno določeno stojišče, na katerem bomo tudi na terenu orientirali karto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

BUSOLA

 

To je priprava, ki združuje vse dobre lastnosti kompasov in je prirejena še za nekatere posebne operacije na terenu

 

Ločimo več vrst busol: -glede na proizvajalca (švicarske RECTA, jugoslovanske M53)

                                    - glede na konstrukcijo limba ( navadna in japonska)

Pri japonski busoli nam ni treba obračati limba, ker le ta plava v tekočini in se obrača skupj z iglo, pri navadni busoli pa moramo limb obračati, tukaj ni v prednosti noben način, gre le za stvar okusa.

BUSOLA M 53
 

JAPONSKA BUSOLA
 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

M 53 v uporabi. S to busolo lahko merimo višino in oddaljenost predmetov
 
 

 

 

 


RAZDELITVE NA BUSOLI:

 

V praksi uporabljamo več različnih razdelitev, s katerimi razdelimo ves krog (polni kot). Največ se uporabljajo naslednje razdelitve:

 

A)    Navadna razdelitev - nam razdeli krog na 360°, vsako stopinjo na 60 minut in vsako minuto na 60 sekund.

B)    Razdelitev na tisoče %o - ta razdelitev je nastala predvsem zaradi vojaških potreb. Predstavljajmo si krog s premerom 1km. Obseg takega kroga lahko preprosto izračunamo in je 6238m. Zaradi enostavnosti lahko ta obseg zaokrožimo in je tako 6400m. Praktično lahko trdimo, da gre za krog s polmerom 1000m, kjer vsaki enoti ( tisoči ) ustreza lok dolžine 1m na obsegu.

 

 

 

C)   

Druge razdelitve - nemške dežele namesto navadne 360° razdelitve delijo krog na 400°

 

 

 


AZIMUT

 

Azimut je kot, ki ga določata smer proti geografskem severu in smer proti izbranemu objektu. Ta kot merimo vedno tako, da začnemo z ničlo pri smeri proti severu in gremo v smeri urnega kazalca do smeri za katero določamo azimut.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ŠTIRI OSNOVNE NALOGE Z BUSOLO

 

1.NALOGA: na karti moramo določiti azimut dane točke A na dano točko B

 

- orientiramo karto

ORIENTIRANJE KARTE
 
- ko smo karto orientirali poiščemo naši točki A in B. Nato položimo levi ali desni rob busole k daljici, ki povezuje točki A in B. Če je rob busole prekratek si pomagamo z ravnilom in svinčnikom. Ko smo to storili, moramo paziti, da busole ne premikamo. Z eno roko držimo busolo, z drugo pa vrtimo limb toliko časa dokler nam severni konec magnetne igle ne pokriva z označbo severa na limbu.


 

 

 


2.NALOGA: z znane točke A je treba določiti ( narisati ) azimut na še neznano točko B, azimut nam je pri tem znan

 

- orientiramo karto

- potem nastavimo na indeks vrednost azimuta, ki ga moramo določiti s točke A, tako naravnanega limba ne smemo več sukati. Busolo položimo k točki A in jo sučemo okoli točke toliko časa dokler nam magnetna igla ne pokrije označbe za sever na limbu. Ko imamo to, samo še potegnemo premico, ki vodi točno do točke B.

 

 

 

 

 

 

 

3.NALOGA: na terenu moramo izmeriti azimut med točkama A in B. Točka A je v tem primeru naše stojišče, s katerega merimo smerni kot ( azimut ) na točko B.

 

- busolo držimo vodoravno pred seboj in poskušamo skozi vizir in mušico nameriti na točko B. Nato obračamo limb toliko časa, da se nem severni del magnetne igle pokriva z označbo severa na limbu. Potem samo še odčitamo vrednost azimuta in naloga je opravljena.

- VRTIMO SAMO LIMB, BUSOLA JE STALNO USMERJENA NA OBJEKT

 

 

 

 

 

 

 

4.NALOGA: znani azimut je treba prenesti z znane točke A na teren

- na busoli nastavimo že znani azimut z vrtenjem limba

- nato se skupaj z busolo sučemo toliko časa, dokler se nam severni konec magnetne igle in severna oznaka na limbu ne pokrivata.

- LIMBA NE PREMIKAMO - VRTIMO CELO BUSOLO

 

 

 

 

 

 

 

 

 

VSE ŠTIRI NALOGE IMAJO NEKAJ SKUPNEGA

 

1. Vedno moramo paziti na to, da se v času merjenja ali določanja azimuta pokrivata ( koincidirata ) severni del magnetne igle in severna oznaka na limbu.

To pokrivanje nadzorujemo direktno ali pa preko ogledala.

 

2. Pri prvih dveh nalogah moramo paziti na to, da je karta vedno orientirana. Pogosto se nam zgodi, da se nam med delom nekoliko premakne.

 

Kombinacije vseh štirih nalog ter njihovo reševanje nam omogočijo reševanje večine primerov iz orientacije.

 

 

 

 

NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE PRI ORIENTIRANJU: