David Bandel je na novo napisal in pregledal prvi razdelek o nameščanju Linuxa. Prvemu razdelku so bili dodani tudi deli spisov naslednjih avtorjev kot različni razdelki o distribucijah Linuxa.
Boris Beletsky je napisal razdelek o distribuciji Debian. Sean Dreilinger je napisal razdelek o distribuciji Slackware. Henry Pierce je napisal razdelek o distribuciji Red Hat Linux. Evan Leibovitch je napisal razdelek o distribuciji Caldera OpenLinux. Larry Ayers je napisal razdelek o distribuciji S. u. S. E. Linux.
Za razliko od večine drugih operacijskih sistemov lahko Linux dobite zastonj. Zaradi licence GNU General Public License, pod katero se razširja Linux (glejte dodatek D), vam nihče ne more prodati licence za to programsko opremo. Linux lahko uporabljate brez plačila in ste pooblaščeni, da ga naredite dostopnega tudi drugim.
Toda to ne pomeni, da podjetja niso upravičena do povračila stroškov distribucije, ali do dobička. Dodajajo lahko tudi programje, ki ni prosto, pač pa teče na tem sistemu.
To vam daje svobodno izbiro. Če nakup CD-ROM-a ni v mejah vašega proračuna, si lahko preprosto sposodite prijateljev izvod ali vzamete izvorni paket z Interneta. Bodisi ga kupite od velikega distributerja Linuxa, bodisi ga vzamete z njihovega mesta za FTP (glejte dodatek B), v vsakem primeru boste dobili enak operacijski sistem in vse programske pakete, ki jih ponujajo. Pravzaprav lahko dobite po FTP-ju več prostega programja, kot pa ga lahko podjetja razširjajo na CD-ju, saj nekateri avtorji postavljajo omejitve za njihovo razširjanje.
Poglobljen pogled na nekatere distribucije Linuxa se začenja na
strani ![[*]](cross_ref_motif.gif)
. Te distribucije so: Debian, Red
Hat, Caldera, Slackware in S. u. S. E. Vsak razdelek vsebuje več
informacij, kje dobiti posamezno distribucijo. A pomnite, Linux je
jedro. Programje je del distribucije, ne Linuxa. Večina programja je
prosto dostopna in se lahko prenaša med različnimi platformami Unixa.
Ko upoštevamo, kaj vse podpira samo jedro, je največja razlika v tem,
kaj podpirajo knjižnice (programske rutine, klicane iz aplikacij).
Vsaka distribucija ima lastne namestitvene in vzdrževalne pripomočke, ki olajšajo namestitev in upravljanje sistema. Očitno vsaka cilja na drugačno občinstvo. Vsaka distribucija vam bo omogočila začetek in tek sistema. Zato priporočamo, da si najprej preberete navodila o vsaki distribuciji in se pogovorite s poznavalskimi prijatelji. Veliko področij po svetu ima uporabniško skupino2.1 Linuxa (v Sloveniji je to LUGOS, s spletno stranjo http://www.lugos.si/), večinoma z izkušenimi uporabniki, ki vam lahko na dolgo in široko razložijo, katera distribucija je najboljša in zakaj. Predlagamo, da poslušate nekatere njihove argumente in se potem odločite. Priključite se lahko tudi poštnim spiskom (priporočamo, da se naročate na enega po enega) in berete uporabniška vprašanja in odgovore gurujev s poštnega seznama. Kot je različna vsaka distribucija, so različni tudi elektronski poštni spiski, ki ponujajo pomoč. Pomembno je, da izberete pravo zase, saj pogosta menjava distribucij navadno pomeni ponovno nameščanje vsega od začetka.
Ta razdelek predpostavlja, da povprečni novinec v svetu Linuxa:
Te predpostavke niso ekstremne in so morda celo malce konzervativne. Nekateri pravijo, da Linux ni za vas, če ne znate nastaviti ure na svojem videorekorderju, toda to bi potem izključilo tudi mene. Na mojem videorekorderju še vedno utripa 12:00.
Preden začnemo, moramo vedeti, kam gremo. Medtem ko je prav gotovo možno (slej ko prej) priti iz New Yorka v Kalifornijo s tavanjem v skoraj katerikoli naključni smeri, bi večina od nas rada izbrala bolj ali manj direktno pot. Tako je tudi pri namestitvi Linuxa.
Ta razdelek razlaga vse namestitvene korake, razen same namestitve. Vsaka distribucija ureja te priprave rahlo drugače. Čeprav izgledajo namestitve različno, izvedejo iste stvari in imajo več skupnega kot ne. Vse vključujejo:
Zdaj ko smo dovolj in preveč poenostavili namestitveni proces, pojdimo lepo po vrsti. Kar lepo počasi, ni se slabo učiti na tujih napakah.
Ta korak želimo posebej poudariti. Vsak pilot vam bo povedal, da je pristanek le tako dober kot približevanje cilju. Isto velja za namestitev Linuxa.
Najprej ugotovite, kakšno strojno opremo imate. Vključen je seznam za odkljukanje, ki vam lahko pomaga. Bodite tako natančni, kot se le da, a naj vas ne zanese. Na primer, če imate kartico Ethernet, morate vedeti njeno vrsto (npr., SMC-Ultra, 3Com 3C509 itd.), V/I vrata (npr., io=0x300), prekinitev (IRQ 10), ne pa tudi strojnega naslova (00 00 a6 27 bf 3c). Za vašo opremo ne bodo potrebni vsi podatki. Če imate tekoč sistem Windows 95 ali Windows NT, lahko prepišete vrednosti iz zaslona informacij o sistemskih strojnih napravah. Sicer preučite strojne priročnike ali domačo stran proizvajalca strojne opreme. Ker je to pomembno, bomo tukaj predstavili naslednji delovni list.
| Disk: | Particija: | Velikost: | Zagon: |
| Disk: | Particija: | Velikost: | Zagon: |
| Disk: | Particija: | Velikost: | Zagon: |
| Disk: | Particija: | Velikost: | Zagon: |
| COM1 | COM2 | COM3 | COM4 |
| (ttyS0) | (ttyS1) | (ttyS2) | (ttyS3) |
Naslednje odgovore boste potrebovali le, če uporabljate kartico za omrežni vmesnik (angl. network interface card, NIC); ne nastavljajte vmreževanja, če nimate nameščene NIC.
Tukaj je nekaj razdelka ,,Splošno`` za nadaljnji vpogled. Natančneje, v tem hipu nam še ni treba vedeti tipa našega procesorja (CPU). Shajamo lahko tudi brez podatka o naboru čipov, ki ga imamo na matični plošči. Toda če je informacija dostopna, jo je dobro imeti.
Pazljivo preberite napis na spodnji strani miške, preden se odločite. Če imate miško s tremi gumbi, ki ima na spodnji strani stikalo za preklop med, denimo, načinoma ,,Microsoft`` in ,,sistem PC``, izberite slednjega. Nastavitev miške na ,,Microsoft`` ne vključuje podpore srednjega gumba, ki je v Unixu uporaben. Za proizvajalca izberite ,,stikalno nastavitev``, saj je to uporabljeni signalni protokol. Za miško ,,Cutie`` ni nobenih gonilnikov, pač pa ti obstajajo za ,,stikalno nastavitev`` (angl. switch settings) Microsofta in Mouse System, ki jo najdete na spodnji strani miške.
Čeprav vas po tem podatku ne bo nihče posebej spraševal, je edina dodatna informacija, ki jo morda želite dodati, naprava, skozi katero sistem dostopa do miške. Linux mora vedeti, kako nasloviti napravo. Če imate miško PS/2, boste navadno uporabljali /dev/psaux, pomožna vrata za kazalne naprave PS/2, ali /dev/psmouse, včasih prav tako uporaben sinonim. Do mišk na vodilu se dostopa skozi posebej ustvarjeno datoteko za to lastniško miško, denimo /dev/atibm za miške ATI bus mice, /dev/logibm za Logitechove miške na vodilu, /dev/inportbm za miške InPort na vodilu, njihovi ustrezni sinonimi so atimouse, logimouse in tako naprej. Če pri zaporedni miški poznate njena vrata COM: v MS-DOS-u, zamenjajte /dev/ttyS0 za COM1: in /dev/ttyS1 za COM2:. Vzdržali se bomo razlage izvora imena tty v imenu ttyS0, saj bi to zahtevalo nekaj odstavkov in je že opisano v mnogih virih o Unixu.
Preden začnete z namestitvijo, se morate odločiti, koliko prostora na trdem disku boste odredili Linuxu glede na vso razpoložljivo količino. Mencanje o razdelitvi trdega diska med samo namestitvijo vam bo prineslo težave in verjetno boste končali z izgubljenim časom, izgubljenimi podatki in ponovno namestitvijo.
Vaš trdi disk je določenega tipa. Za naše potrebe bodo tipi IDE, MFM, RLL in ESDI ekvivalentni in bomo za vse skupaj uporabljali izraz ,,IDE``. Ta vključuje tudi EIDE, trenutno najpogostejši in cenovno zelo ugoden vmesnik na tržišču domačih računalnikov.
Če ima trdi disk vmesnik SCSI, se bo to izkazalo med nalaganjem. Vedeti boste morali znamko in model krmilnika SCSI. Najobičajnejši so krmilniki Adaptec in BusLogic, a nikakor niso edini. Ti imajo tudi posebne modele, kot je AHA-1572 ali BTC-958. Ta podatek se pogosto izpiše med inicializacijo sistema.
Za dodelitev prostora moramo oceniti velikost trdega diska. Pod sistemom OS/2 lahko uporabite celoten trdi disk za OS/2, potem namestite Microsoft Windows na particijo s sistemom OS/2 in poganjate Microsoft Windows znotraj OS/2-ja. Z Linuxom ni tako. Če imate na svojem računalniku MS-DOS in Microsoft Windows ali OS/2, bi moral Linux imeti svojo lastno particijo. Lahko se tudi naloži s particije za MS-DOS z uporabo datotečnega sistema UMSDOS, česar tukaj ne obravnavamo. Medtem ko ima Linux emulatorje DOS-a in lahko bere in celo poganja nekatere programe za DOS, DOS navadno ne more ,,videti``, kaj je na particiji z Linuxom.
Če imate in želite obdržati MS-DOS (tako predvidevamo), boste morali ugotoviti, koliko prostora boste rezervirali zanj. Odštejte to število od skupne velikosti trdega diska in s tem boste morali delati. Za zdaj si zabeležite skupno velikost vašega(ih) diska(ov) in koliko od tega boste namenili Linuxu.
Podobne podatke potrebujete za vaš CD-ROM. Pogon CD-ROM je bodisi IDE/ATAPI, najpogostejši v danes prodajanih sistemih; SCSI; ali starejši, lastniški pogon, npr. tisti, priključen na grafično kartico. Če imate pogon IDE ali SCSI, še toliko bolje. Če imate lastniški pogon, morate poznati znamko in model, saj Linux identificira lastniške CD-ROM-e po proizvajalcu in specifičnem pogonu.
Za novince v Linuxu, ki so doma le v MS-DOS-u, in tiste, ki prihajajo z drugih platform Unixa, imajo naprave v Linuxu čudna referenčna imena. Te reference se uporabljajo skoraj od začetka in potrebno jih je malce razumeti.
V Linuxu kot v kateremkoli Unixu so naprave posebne datoteke. Trdi diski so obravnavani kot datoteke in na njih se sklicujemo z imenom te datoteke, podobno kot tudi modemi, monitorji in druge strojne naprave. Unix jih obravnava kot datoteke, iz katerih se dá brati ali na njih pisati. Ker jih Linux vidi kot datoteke, so vse zbrane v imeniku, namenjenem napravam. Po namestitvi jih boste videli v imeniku /dev (iz angl. izraza devices, naprave).
Čeprav Linux vidi te naprave kot datoteke, so nekaj posebnega. Dveh vrst so, blokovne ali znakovne naprave, kar se nanaša na način komuniciranja z napravo, v blokih podatkov ali s posameznimi znaki. Med namestitvijo se samodejno ustvarijo.
Dogovori za njihovo poimenovanje so razloženi na
strani .
Poznati morate proizvajalca in poseben model vaše grafične kartice. Nekatere kartice se lahko preizkusijo glede na RAM ali nabor čipov, druge ne. V vsakem primeru je pomembno vedeti, koliko RAM-a je na kartici in katero čipje, kot npr. S3 ali S3-Virge, ta uporablja. Ta podatek vam prihrani veliko časa in bridkosti. Morda je sestava X Window System najtežji in najbolj frustrirajoči del vsake namestitve in sestave Linuxa.
Podatke o vašem monitorju je pogosto še težje dobiti. Če imate enega od bolj obskurnih znamk monitorjev, boste morda morali sami priskrbeti podatke o vertikalnih in horizontalnih osveževalnih frekvencah.
¤ Če ste v dvomih, se vedno odločite za konzervativno izbiro. Prenaprezanje vašega sistema lahko privede do poškodbe monitorja ali grafične kartice.
Večino podatkov, ki jih potrebujemo za miško - edini ostali
podsistem, ki ga potrebuje strežnik X - že imamo. Podatki, ki jih
mora Linux vedeti o vaši miški, so opisani na
strani .
Ta razdelek še ni tako pomemben, kot sugerira delovni list. Vmreževanje je podrobno razloženo v poglavju 6. A če imate kartico omrežnega vmesnika (NIC), naj bo to ethernet, token ring ali kak drug sistem, morate pred nadaljevanjem prebrati o kartici. Ti podatki bodo potrebni med namestitvijo uporabe NIC.
Med uvodnim nameščanjem Linuxa lahko preskočite del o vmreževanju, če nimate NIC. Vendar imajo vsi računalniki v Linuxu svoje ime. Primer na delovnem listu predpostavlja, da ste si izbrali temo, kot so gore (angl. mountains), in boste poimenovali vaše računalnike po imenih gora, a vsaka shema, ki si jo zamislite, je v redu.
Če imate modem, morate tudi vedeti, kam je priključen. To je lahko na zaporedna vrata, /dev/ttyS0 do /dev/ttyS3, ki ustrezajo MS-DOS-ovim vratom COM: od 1-4. Z ISDN se ravna podobno, a navadno se nastavi po namestitvi osnovnega sistema, z več posebnimi določitvami naprav.
To končuje naš delovni list in približno polovico snovanja, ki smo ga morali opraviti. Zapis, ki ga ni na našem delovnem listu, je količina pomnilnika (RAM), ki ga ima sistem. Linux veselo teče na sistemih z manj kot 4 MB RAM-a, toda to močno vpliva na namestitev in posledično na uporabo sistema. Če imate 4 MB RAM ali manj, morate slediti posebnim postopkom za stroje z malo pomnilnika, kjer se to da. Pri trenutnih nizkih cenah pomnilnika in majhnem številu prodanih sistemov z manj kot 16 MB RAM-a, to v splošnem ni več problem. A če je, se prepričajte, da boste pregledali vašo distribucijo in poiskali posebna navodila.
Deli naslednjega razdelka, posebej strategije particioniranja diska, so zelo sporni med izkušenimi nameščevalci, toda posredoval vam bom svoje mnenje o tem. Dovoljeno se vam je oddaljiti od njega, kot se vam zdi primerno. Glavne razlike v mišljenju pač izvirajo iz razlik pri končni uporabi sistema; npr. za delovno postajo, spletni strežnik, novičarski strežnik ali druge funkcije.
Le redki izkušeni uporabniki Linuxa vam bodo dejali, da naredite eno domorodno particijo Linuxa in eno izmenjalno particijo (swap) ter začnite z nameščanjem. Proti temu obstaja več razlogov in z večino se strinjam, zato imam nekaj domorodnih particij Linuxa. A zame je najbolj prepričljiv razlog ta, da boste nekega dne hoteli nadgraditi sistem in boste morali ponovno formatirati datotečni(e) sistem(e). Pravzaprav distribucija Slackware sploh ne poskrbi za nadgradnjo ,,na mestu`` in niti ne namiguje, da jo bo podpirala v prihodnosti. Nadgradnja jedra 0.99 na 1.2.13 je od mene zahtevala ponovno formatiranje kot tudi nadgradnja 1.2.13 na 2.0.0 in sumim, da bo tako tudi z nadgradnjo na 2.2.0. Nikakor ne želim izgubiti datotek, ki sem jih zbral v svojem domačem imeniku. Da, imam rezervne kopije. A lažje je pustiti moj imenik /home nedotaknjen, posebej, ker sem premaknil vse svoje posebne datoteke v njegov podimenik.
¤ Še en razlog za več particij je ta, da mora biti zagonska particija med prvimi 1024 cilindri trdega diska. Ko se PC zažene, se začne zaporedje dogodkov, ki se končajo z nalaganjem operacijskega sistema. Zaradi omejitev v BIOS-u (angl. Basic Input/Output System) se lahko dostopa le do prvih 1024 cilindrov, dokler ni naložen operacijski sistem.
Da dobite bolj oprijemljiv občutek, o čem se pogovarjamo, bomo opisali standardni datotečni sistem Linuxa in kako Linux upravlja particije.
Pod MS-DOS-om pomeni vsaka particija drug disk, in malo je razlike med tem, kaj je fizičen pogon in kaj logičen pogon (particija). V Linuxu so fizični in logični pogoni zasnovani precej bolj svobodno.
Med namestitvijo morate izbrati neko particijo kot vašo korensko particijo. Korenska particija je označena kot ,,/``. Ko govorimo o ,,/dev``, sta to v resnici dva imenika, ,,/`` in ,,dev``. Vaše jedro Linuxa bo ležalo v korenski particiji, a lahko leži tudi v podimeniku, če je le-ta na korenski particiji. Na primer, nekatere distribucije uporabljajo imenik /boot za hrambo jedra, zemljevid sistema in zagonske datoteke.
Na vaši korenski particiji bo med namestitvijo sestavljena (najmanj) naslednja struktura:
/binLahko, da boste imeli tudi druge imenike, kot so /boot, /mnt, /cdrom, /floppy, /opt in tako naprej, a zgornja shema je nujna.
/dev
/etc
/home
/lib
/lost+found
/proc
/root
/sbin
/usr
/var
Kaj pa druge particije? Linux lahko uporablja ime imenika (denimo /usr) kot točko priklopa (angl. mount point). Se pravi, druga particija na disku (ali na drugem disku) se priklopi pod njim (v tem primeru pod /usr).
Če odklopite drugo particijo in pogledate v podimenik, ki ga Linux uporablja kot točko priklopa, ne boste (vsaj ne bi smeli) videli ničesar - nobenih datotek ali imenikov. Ko je ta druga particija priklopljena, boste videli datoteke in imenike, ki so na particiji pod točko priklopa. Če imate torej dva pogona, enega s 120 MB in drugega z 840 MB, boste lahko naredili eno particijo na pogonu s 120 MB (denimo, da bo to korenska particija) in priklopili vse particije, ki ste jih naredili na pogonu velikosti 840 MB (to je lahko ena velika particija ali več manjših) pod njihove ustrezne točke priklopa, po eno particijo na eno točko nameščanja. To bo, posledično, ustvarilo en, 960 MB velik, datotečni sistem.
Edina omejitev je, da za točke nameščanja ne morete uporabljati določenih imenikov na korenskem pogonu, saj vsebujejo datoteke, ki so potrebne pri zagonu sistema ali priklopu drugih sistemov. To je očitno, kajti če je ukaz za priklop drugih particij nameščen na neki drugi particiji in če nimate dostopa do te particije, dokler je niste priklopili, boste kot pes, ki se podi za svojim repom.
¤ Imeniki, ki jih ne morete uporabiti za točke priklopa in torej morajo biti na korenski particiji, so: /bin, /dev, /etc, /lib, /lost+found, /proc, /root in /sbin.
Podroben opis o tem, kakšne datoteke najdete v teh standardnih
sistemskih imenikih, je podan na strani .
Poglejmo majhen primer. Ste prizadeven ponudnik storitev Interneta (angl. Internet Service Provider, ISP). Imate štiri stroje, in vsak od njih ima pogon, velik 1 gigabajt. Torej, odločite se dodeliti prostor na naslednji način:
stroj A: / = 120 MB
/usr = preostanek pogona (izvožen)
/home = 0 - točka priklopa (priklop od B)
/var/news = 0 - točka priklopa (priklop od C)
/var/spool/mail = 0 - točka priklopa (priklop od D)
stroj B: / = 120 MB
/usr = 0 - točka priklopa (priklop od A)
/home = preostanek pogona (izvožen)
/var/news = 0 - točka priklopa (priklop od C)
/var/spool/mail = 0 - točka priklopa (priklop od D)
stroj C: / = 120 MB
/usr = 0 - točka priklopa (priklop od A)
/home = 0 - točka priklopa (priklop od B)
/var/news = preostanek pogona (izvožen)
/var/spool/mail = 0 - točka priklopa (priklop od D)
stroj D: (vaja za bralca)
Najbolje je začeti z opisom mojega primarnega domačega računalnika. Imam dva pogona, /dev/hda (1,2 GB) in /dev/hdb (540 MB). Pripomoček df (angl. disk free) izpiše:
Vidite lahko, da imam na pol uporabljeno 150-MB korensko particijo (/), skoraj polno particijo /usr, precej uporabljano particijo /usr/X11R6, in veliko, a utesnjeno 500-MB particijo /home. Ostanek pogona /dev/hdb je izmenjalna particija.File system 1024-blocks Used Available Capacity Mounted on /dev/hda1 150259 69605 72894 49% / /dev/hda3 723923 615452 71075 90% /usr /dev/hda2 150291 93326 49204 65% /usr/X11R6 /dev/hdb1 499620 455044 18773 96% /home
Za realistično ocenjeni minimum vam priporočam rezervacijo 80-100 MB za vašo korensko particijo, približno 10 MB na uporabnika za vašo particijo /home, toliko prostora, kot ga lahko določite za izmenjalno particijo v razumnih okvirih (glejte naslednji razdelek), in ostanek za particijo z /usr. Doma imam petuporabniški sistem, vendar imam sam v imeniku /home več kot 400 MB, večina tega je slik - fotoalbum družine in prijateljev. Vaša particija /usr bi morala biti velika vsaj 250 MB, a minimum je odvisen od tega, kar ste se odločili namestiti. Kot vidite, se hitro zapolni s preko 800 MB programov, knjižnic in podatkov. Ne pozabite tudi, da vam te particije dajo prožnost, ki jo z eno samo gigantsko particijo izgubite.
Razmisliti morate o izmenjalni particiji (angl. swap). Za razliko od Microsoft Windows uporablja Linux posebno izmenjalno particijo, kar je hitrejše. Čeprav je mogoče ustvariti tudi izmenjalno datoteko, tega ne priporočamo. Linux lahko uporablja do 128 MB izmenjalnega prostora. Priporočamo praktični minimum 16 MB. Optimum je verjetno toliko, kot si lahko privoščite med 32 in 64 MB - čim več, tem bolje.
Še zadnji pogled, preden se odločite, kako najbolje razdeliti svoj disk. Spomnite se, da sem omenil, da BIOS ne more ,,videti`` čez sektor 1023 trdega diska (približno 512 MB). Torej mora jedro Linuxa (datoteka na vašem zagonskem disku, verjetno imenovana vmlinuz) ali pravzaprav katerokoli jedro OS, v celoti ležati na enem od prvih dveh diskovnih pogonov (/dev/hda ali /dev/hdb) in znotraj prvih 1024 sektorjev, sicer je BIOS ne bo mogel naložiti. Temu primerno načrtujte izdelavo svojih korenskih particij (kot tudi drugih zagonskih particij) tako, da bodo padle pod to omejitev na prvem ali drugem trdem pogonu.
Na začetku tega poglavja sem omenil, da bom privzel nekaj domnev. Ena od njih je bila, da želite še naprej obdržati svoja udobna operacijska sistema MS-DOS in Microsoft Windows. In ker ste ob nakupu dobili računalnik z MS-DOS-om, nima smisla imeti več particij, torej je vaš edini pogon verjetno popolnoma določen za MS-DOS.
Tako ali drugače bomo imeli na tem računalniku dva operacijska sistema. Če trenutno na svojem disku nimate ničesar (srečnež), je to odlično, a besedila vam še ni treba preskakovati, niste še pripravljeni na to. Linuxu je udobno, kamorkoli ga postavite. Vaš BIOS ga morda ne bo sposoben zaganjati, a ko enkrat teče, se ne bo pritoževal tudi, če mu je dodeljena četrta particija četrtega trdega pogona. Toda MS-DOS in Microsoft Windows nista tako razumevajoča. Želita imeti prvi pogon in prvo particijo in se morda ne bosta hotela zagnati z nobenega drugega mesta. Videl sem že zagon MS-DOS-a s prve particije na drugem trdem pogonu, toda prvi trdi pogon ni imel particij za MS-DOS, torej ga MS-DOS sploh ni prepoznal. Najboljša strategija je pogosto pot najmanjšega upora. Če je to le mogoče, namestite MS-DOS na prvi pogon in na prvo particijo.
Drugi premislek pri več OS je, kateri operacijski sistem najprej naložiti. Če vas mika, da bi razdelili trdi disk in najprej namestili Linux (in rezervirali /dev/hda1 za MS-DOS, ter potem namestili MS-DOS) - nikar. Windows 95 je najhujši prestopnik, a izdelki Microsofta v splošnem vsi pobrišejo prejšnji zagonski nalagalnik, ki ga imate nameščenega na glavnem zagonskem zapisu (angl. master boot record; to kar uporablja BIOS, ko kaže na zagonska jedra). Pravzaprav ste morda o tem že kdaj slišali pod imenom ,,virus Microsofta``. To ni virus v pravem pomenu te besede, temveč aroganca s strani Microsofta, kot da bodo vsi želeli zaganjati le njihove operacijske sisteme. Linux ne povzroča takšnih težav in pravzaprav poskrbi za način izbire privzete zagonske slike. Dovoljuje vam tudi posredovanje med zagonskim procesom in odločitev, kateri operacijski sistem naj se zažene. To je standarden del namestitvenih postopkov Linuxa.
Preden se zares lotimo dela na particijski tabeli, se sprehodimo po postopkih za zaščito vaših obstoječih podatkov na trdem disku. Ti postopki predpostavljajo, da imate dosovsko particijo. Drugi operacijski sistemi lahko izvedejo isto stvar, ali pa tudi ne.
¤ Prva reč, ki bi jo morali narediti, je izdelava kompletnih rezervnih kopij. Orodja, ki jih boste uporabljali, delujejo, kot bi morala. Vendar so ti postopki že sami po sebi nevarni. Vsakič, ko spreminjate particijsko tabelo trdega diska, lahko zlahka izgubite vse podatke na pogonu. Pred nadaljevanjem shranite kopije vašega trdega diska.
Ko ste naredili rezervno kopijo diska, ustvarite zagonsko disketo sistema. Uporabite lahko ukaz MS-DOS-a
C:\> FORMAT A: /S
ki formatira disketo in prepiše nanjo potrebne sistemske datoteke,
ali uporabite formatirano disketo in ukažite
C:\> SYS A:
Ko ste ustvarili zagonsko disketo in jo preizkusili, da se prepričate o njenem delovanju, prepišite naslednje datoteke sistema MS-DOS na to zagonsko disketo: FDISK.EXE, SCANDISK.EXE, in SYS.COM. Prekopirajte tudi datoteko RESTORRB.EXE z distribucijskega CD-ja ali arhiva FTP za Linux. (Glejte dodatek B).
Poženite defragmentacijski program za vaš dosovski pogon, da defragmentirate pogon in spravite datoteke skupaj na začetek diska. Če defragmentacijski program naleti na napake, morate pognati SCANDISK.EXE in jih odpraviti. Šele ko ste defragmentirali disk in se prepričali, da se datoteke stiskajo proti začetku pogona (kot prikazuje grafična slika vašega diska), ste pripravljeni za pogon pripomočka FIPS.EXE in skrčitev particije za MS-DOS.
Na vašem distribucijskem CD-ju za Linux (ali na internetnem distribucijskem mestu) boste našli izvod pripomočka FIPS.EXE, ki zna skrčiti particije MS-DOS brez izgube podatkov na njih. Zavedajte se, da FIPS.EXE deluje le za dosovske particije. Če imate druge particije, ki bi jih radi skrčili, vam morda lahko pomaga program Partition Magic, ki pa ni prosti program. Prepišite FIPS.EXE na vašo zagonsko disketo in zaženite računalnik s te diskete. S tem dosežete dve stvari: prepričate se, da zagonska disketa deluje, in prepričate se, da ste zagnali sistem v realnem načinu sistema MS-DOS in ne morda v Microsoft Windows.
Ob pojavi pozornika A:\> napišite FIPS (z velikimi ali
malimi črkami). Ta vas bo pozdravil in vprašal, na katerem pogonu
želite delovati (če imate več kot enega). Izberite pogon za skrčitev.
Ko enkrat potrdite svojo izbiro, naj FIPS.EXE naredi kopijo
vašega zagonskega in korenskega sektorja na disketo za primer, da se
zgodi kaj neugodnega.
Potem boste vprašani, če naj se za izdelavo vaše druge particije porabi ves razpoložljivi prostor. Če odgovorite pritrdilno, ne boste imeli na dosovski particiji nobenega dostopnega prostora za shranjevanje podatkov, zato odgovorite z ,,no``. Potem boste lahko spreminjali količino prostora, dodeljenega prvi in drugi particiji. Vedite, da ne boste mogli kaj dosti počenjati z drugo particijo, če niste pravilno defragmentirali vašega pogona. Tudi če uporabljate zrcalno programje za MS-DOS, se ustvari datoteka na samem koncu particije in FIPS.EXE vam pove, da nimate prostora za izdelavo druge particije. Pojdite iz pripomočka FIPS in odpravite težavo tako, da pobrišete datoteko MIRROR.FIL, potem spet poženite FIPS.EXE.
Tabelo lahko spreminjate in spreminjate, dokler niste zadovoljni z njo. Ko ste enkrat srečni z razporeditvijo prostora med particijami, potrdite svoje spremembe in zapišite novo particijsko tabelo na disk.
Ko FIPS.EXE konča, odstranite zagonsko disketo in ponovno zaženite vaš računalnik. V našem primeru bomo med namestitvijo uničili in ponovno ustvarili drugo particijo, da bomo ustvarili vsaj dve particiji za Linux: izmenjalno particijo in domorodno particijo Linuxa. Toda ustvarite lahko toliko particij, kot vam je drago.
Za namestitev Linuxa moramo začeti z zagonom jedra Linuxa. To storimo na povsem enak način, kot da bi želeli ponovno naložiti MS-DOS: potrebujemo zagonsko disketo. Toda večina distribucij pride le na CD-ROM-u in tudi, če bi imeli tekoči sistem Linux, je ukaz za ustvarjanje zagonskih disket Linuxa drugačen kot v MS-DOS-u. Če ste kupili nov računalnik, ki podpira zagon s CD-ROM-a, vam nekatere distribucije omogočajo tudi takšen zagon. A za ostale med nami se bomo sprehodili skozi proces izdelave zagonske diskete.
Vsak distribucijski CD-ROM vsebuje programe za MS-DOS, ki vam omogočajo izpis surove slike diskete na formatirano disketo. Imeti morate disketnik visoke gostote, in nekatere distribucije zahtevajo, da je to disketnik za 3,5-palčne diskete, velikosti 1,44 MB. Vstavite disketo v pogon. Na CD-ju (ali na vašem diskovnem pogonu, če ste stvar prenesli) poiščite RAWRITE2.EXE (morda imate starejši program RAWRITE.EXE).
Potem se s CD pomaknite v imenik, ki vsebuje slike disket, ki jih potrebujete za zagon. Lahko bo tam le ena slika, ali pa jih bo več, za različno strojno opremo. Preučiti boste morali dokumentacijo distribucije. Poganjanje RAWRITE2.EXE brez argumentov vas vpraša za odgovora na dve vprašanji: ime poti do slike diskete za izpis in ciljni disketni pogon, lahko je A: ali B:. Da skrajšate pozornike RAWRITE.EXE ali RAWRITE2.EXE, napišite v MS-DOS-u ukazno vrstico z naslednjimi argumenti:
C:\> RAWRITE slika_diskete pogon
Ponovite ta korak za vse dodatne slike disket, ki jih potrebuje
vaš sistem.
¤ Če lahko pred pisanjem slik preverite diskete s SCANDISK.EXE in opravite tudi pregled površine, si lahko prihranite nekaj poznejšega časa. Večina začetnih neuspehov pri namestitvi se pojavlja zaradi slabih disket, in RAWRITE2.EXE ne preverja disket.
¤ To velja tudi za ustvarjanje zagonskih disket v Linuxu. Stran referenčnega priročnika o badblocks(1) opisuje, kako preveriti diskete, da ne vsebujejo napak.
Označite diskete, ki jih izdelujete, za poznejšo uporabo.
Če imate delujoči Linux; na primer, če nadgrajujete in želite ustvariti slike disket v Linuxu, lahko spremenite imenik v tistega s slikami disket in izdate ukaz
# dd if=slika_diskete of=naprava_zagonske_diskete bs=512 conv=sync ; syncZamenjajte ime slike diskete namesto slika_diskete in pravilno ime disketne naprave (skoraj vedno je to /dev/fd0), ter postopek ponovite za vsako disketo, ki jo potrebujete. Argumenti ukaza dd so: if za vhodno datoteko (angl. input file); of za izhodno datoteko (angl. output file), in tukaj želimo uporabljati disketno napravo; bs za velikost blokov (angl. block size), v tem primeru 512 bajtov; conv=sync zagotavlja, da bo imela izhodna datoteka povsem enako velikost kot vhodna. Končni ukaz ,,sync`` zagotavlja, da bomo takoj izpraznili vmesni pomnilnik na disk.
Alternativna metoda, ki deluje, čeprav se je ,,pravi`` upravitelji Linuxa izogibajo, je ukaz cp za kopiranje (copy)
# cp slika_diskete naprava_zagonske_diskete ; syncSpet, zamenjajte ime datoteke s sliko diskete namesto slika_diskete, pravo napravo naprava_zagonske_diskete in ponovite ta korak za vsako disketo, ki jo potrebujete. Morda boste dobivali sporočila z vprašanji, če zares želite zamenjati napravo zagonske diskete z datoteko slika_diskete. Očitno se to ne bo zgodilo, saj disketa ni prava datoteka, temveč naprava, toda cp se ne zmeni za takšne podrobnosti. Le odgovorite z ,,yes``, če vas že vprašajo.
Z namestitvenimi zagonskimi disketami Linuxa v roki ste pripravljeni na namestitev vašega sistema. Večina distribucij pokliče fdisk, različico za Linux, tako da lahko ustvarite domorodno particijo za Linux in izmenjalno particijo. Namestitveni programi nadaljujejo z ustvarjanjem datotečnega sistema (to je ekvivalentno formatiranju diska v MS-DOS-u) za Linux in izmenjalne particije, in inicializirajo izmenjalno ter priklopijo domorodno particijo za Linux.
Vprašanje, ki vam bo zastavljeno, je, ali želite preveriti, da na vašem disku ni slabih področij (angl. ,,Do you want to check your hard disk for bad blocks`). Če uporabljate pogon SCSI, odgovorite nikalno. Pogoni SCSI imajo vgrajeno ugotavljanje in odpravljanje napak. Pogoni IDE in podobni, tega nimajo in morajo označevati slabe bloke. Če imate starejši pogon, boste to vsekakor želeli. Če odgovorite z ,,yes``, bo namestitveni program poklical program badblocks, ki bo označil vse pokvarjene bloke, ki jih bo našel. To traja nekaj časa. Če ste v dvomih, odgovorite pritrdilno.
Vsak operacijski sistem, naj bo to MS-DOS in Microsoft Windows ali Linux, ima svojo lastno različico pripomočka fdisk. Če želite ustvariti particije za uporabo v MS-DOS-u, uporabljajte različico za MS-DOS, FDISK.EXE, za izdelavo particij in pisanje particijske tabele. Če nameravate ustvariti particijo za Linux, jo morate narediti s pripomočkom fdisk v Linuxu.
Pod Linuxom sta dostopna dva programa za razdelitev diska: originalni fdisk, in prijaznejši cfdisk. Razlika med njima je ta, da v fdisk-u izdajate vse ukaze preko črk in številk na tipkovnici. V cfdisk-u uporabljate tipke s puščicami za osvetlitev izbir, ki jih želite, in pritisnete Enter za izvajanje ukaza. Poleg puščic in tipke Enter pritisnete druge tipke le za številčni vnos velikosti particije.
Za začetnike, vse zagonske diskete za Linux so v bistvu narejene enako. Zaženite računalnik z zagonsko disketo v zagonskem disketniku. Pozdravil vas bo zaslon z nekaj navodili in pozornikom
LILO boot:ter utripajočim kurzorjem. Če uporabite tipko Tab, bi morali videti seznam imen. Imena so odvisna od distribucije, toda glejte za tisto, ki pravi ,,rescue`` (reševanje) ali ,,expert`` (strokovnjak). Oznaka ,,install`` po nalaganju jedra požene namestitveni program, zato jo izberite, če želite, da vas po namestitvi vodi namestitveni program; v nasprotnem primeru izberite drugo oznako. Morda boste morali Linuxu priskrbeti tudi nekatere zagonske parametre. V našem primeru nam tega ne bo treba, a boste kmalu izvedeli, če je pri vas to potrebno.
Izberite ime oznake in pritisnite Return. Ko jedro Linuxa konča z zagonskim procesom, je lahko pred vami katerikoli od številnih pozornikov, odvisno od distribucije. Če imate za pozornik ukazne lupine višaj (#) ali znak za dolar ($), ste tam, kjer želite biti. Če ne, poskusite pritisniti Alt-F2 ali Alt-Shift-F2. Tako bi morali biti sposobni aktivirati eno od sistemskih navideznih konzol.
Ko boste enkrat imeli pozornik (ni se vam treba prijavljati), boste delali kot ,,root`` (več o tem v poglavju 4). Vnesite ukaz
# fdiskČe je javljena napaka, poskusite pognati cfdisk. To je pripomoček za razdelitev particij diska. Privzeto deluje na /dev/hda, zato boste morali uporabiti naslednji ukaz, če želite obdelati sekundarni trdi pogon:
# fdisk /dev/hdb
V fdisk-u pritisnite m za menu izbir. Ukazi, ki jih boste uporabljali, so: n za ustvarjanje nove particije; d za uničenje particije; t za spremembo tipa particije (83 je domorodna za Linux, 82 je izmenjalna za Linux); p izpiše na zaslon particijsko informacijo, ki je trenutno v pomnilniku (ne tistega, kar je na disku); w zapiše particijsko tabelo na disk; in q zapusti program.
¤ Dokler ne uporabite ukaza w, niste k ničemur zavezani in lahko stvari spreminjate ali zapustite program brez sprememb.
¤ Pazite na predpone in podaljške velikosti particij. Pri velikosti particije morate določiti predpono ,,+``, če bo velikost drugačna od končne številke particije, in podaljšek ,,k`` ali ,,M`` (velike ali male črke) za določitev KB ali MB.
Še zadnje opozorilo o particijah: ustvarite lahko do štiri primarne particije. Če potrebujete več kot štiri particije, boste ustvarili tri primarne particije in potem razširjene particije (angl. extended partitions). Razširjene particije se začnejo s številko 5, če torej potrebujete pet particij, imate lahko /dev/hda1, /dev/hda2, /dev/hda3, /dev/hda5 in /dev/hda6.
Za končno kontrolo, preden zapišete particijsko tabelo na disk, se prepričajte, da se vaše particije ne prekrivajo. Dokler se začetni in končni segmenti ne prekrivajo z drugimi začetnimi in končnimi segmenti, ste lahko prepričani, da je z mejami particij vse v redu. Namesto začetne številke za particije, ki se začnejo po 1024. sektorju, je lahko navedena številka 1024. Za zdaj imejte to le za opombo, da BIOS ne bo mogel brati (ali zaganjati) s take particije.
cfdisk naredi natanko enako stvar kot fdisk, vendar v vsakem trenutku prikazuje na zaslonu stanje particijske tabele v pomnilniku (ne pa tudi na disku). Uporabljajte tipki s puščicama za gor in dol za izbiro particije, ki jo želite obdelovati, in tipki s puščicama <- in -> za izbiro aktivnosti, ki naj se izvede. Potem pritisnite tipko Enter za izvedbo izbrane aktivnosti. Vnesti boste morali številke za velikost particije, ki jo želite ustvariti, vendar so vsi podatki dani na zaslonu, le sledite navodilom. cfdisk privzame /dev/hda, torej morate za spremembo particijske tabele na drugem diskovnem pogonu, vnesti argument /dev/hdb. Ne pozabite napisati tabele na papir, preden zaključite. To je najtežji del v cfdisk-u. Ob izhodu vas ne vpraša za potrditev. Zato izberite ,,Write`` in pritisnite Enter, preden izberete ,,Quit`` in pritisnete Enter.
Pred vami je zdaj težka naloga odločanja, točno katera distribucija Linuxa ustreza vašim potrebam. Vse distribucije niso enake. Veliko jih vključuje skoraj vse programje, ki ga potrebujete za tek kompletnega sistema - in še več. Druge distribucije Linuxa so ,,majhne`` distribucije, namenjene za uporabnike brez obilnih količin diskovnega prostora. Mnoge distribucije vsebujejo le osnovno programje za Linux in pričakujejo, da boste sami naložili večje programske pakete, kot je X Window System. (V poglavju 5 vam bomo pokazali, kako to storite.)
Spis Distribution HOWTO za Linux (glejte dodatek A) vsebuje seznam distribucij Linuxa, dostopnih na Internetu kot tudi po poštnem naročilu.
Če imate dostop do novičarskih skupin Useneta ali do kakega drugega računalniškega konferenčnega sistema, lahko vprašate za osebno mnenjo ljudi, ki so že namestili Linux. Tudi revija Linux Journal vzdržuje primerjalno tabelo lastnosti posameznih distribucij Linuxa in redno objavlja programske recenzije distribucij (poglejte na http://www.linuxjournal.com/selected.html za različico tabele in člankov na zvezi). Še bolje, če poznate nekoga, ki je namestil Linux, ga vprašajte za pomoč in nasvet. Pri izbiri distribucije je treba upoštevati veliko dejavnikov, vendar so potrebe in mnenja vsakogar različna. Dejansko večina priljubljenih distribucij Linuxa vsebuje približno enak nabor programja, torej je izbira vaše distribucije bolj ali manj poljubna.
Ta razdelek o distribuciji Debian GNU/Linux je napisal Boris Beletsky.
| Odvisnosti: | da |
| Namestitvene zagonske metode: | disketa |
| Namestitvene metode: | CD, trdi disk, NFS, FTP |
| Inicializacija sistema: | Sys V init |
| Zahtevnost namestitve: | izziv |
| Grafična upravljalska orodja: | ne |
| Namestitveni pripomoček: | dselect |
| Pripomoček vzdrževanja paketov: | dselect/dpkg |
Če imate hiter in poceni dostop do Interneta, je najboljši način za pridobitev Debiana po anonimnem FTP-ju (glejte dodatek B). Domače mesto za FTP distribucije Debian je v imeniku ftp://ftp.debian.org/pub/debian. Struktura arhiva distribucije Debian je opisana v tabeli 2.1.
Za osnovno namestitev Debiana potrebujete okoli 12 megabajtov diskovnega prostora in nekaj disket. Najprej potrebujete sliko zagonske diskete in sliko diskete z gonilniki. Debian ponuja dva nabora slik zagonskih disket, za diskete velikosti 1,2 in 1,44 MB, in en nabor slik osnove, ki deluje s katerimkoli disketnikom. Preverite, s katerega disketnega pogona se zaganja vaš sistem, in vzemite ustrezni nabor disket.
|
Izberite primerni nabor disket za vašo strojno opremo iz
tabele 2.2 in zapišite slike disket na
diskete, kot je to opisano na strani .
Za namestitev in uporabo distribucije Debian boste potrebovali več kot le osnovni sistem. Za pomoč pri odločitvi, katere pakete želite imeti, vzemite datoteko Packages z naslova:
ftp://ftp.debian.org/pub/debian/stable/Packages
Ta datoteka vsebuje sveži seznam paketov za Debian, dostopnih v
stabilni distribuciji Debian. Datoteka je posebne oblike; vsak paket
ima svoj lasten vnos, paketi so med seboj ločeni s prazno vrstico.
Podatki o vsakem paketu so razbiti v polja. Tabela na
strani opisuje polja in njihove
možne vrednosti. Pomagala naj bi vam pripraviti vaš osebni seznam za
jemanje. Ko imate seznam paketov, ki jih želite, se morate odločiti,
kako jih boste vzeli z omrežja. Če ste izkušen uporabnik, boste morda
želeli vzeti paket netbase - in po potrebi še SLIP in PPP -
tako da boste lahko ostale pakete pobrali pozneje, v Linuxu. Sicer
vzemite vse pakete v vašem trenutnem operacijskem sistemu in jih
pozneje namestite s priklopljene particije.
Vstavite rešilno disketo (označeno z ,,Rescue floppy``) v zagonski disketnik in ponovno zaženite sistem. Po minuti ali dveh bi morali videti zaslon, ki najavlja uporabo rešilne diskete, ter pozornik boot.
¤ Disketa, označena z ,,Rescue floppy``, se imenuje rešilna disketa, ker jo lahko uporabljate za zagon sistema in izvajanje popravil tudi, če zaradi te ali one težave sistema ne morete zagnati z diska. To disketo tudi po namestitvi sistema skrbno hranite.
V pozorniku boot: lahko naredite dve stvari: ali pritiskate funkcijske tipke od F1 do F10 in s tem pogledate nekaj strani koristnih informacij ali zaženete sistem. Če imate strojne naprave, do katerih Linux ob zagonskem času ne more dostopati, lahko dodate poseben parameter v zagonsko ukazno vrstico, podrobnosti izveste s pritiskom na F3, F4 in F5.
¤ Ko dodajate parametre v zagonsko ukazno vrstico, se prepričajte, da boste pred prvim parametrom napisali besedo ,,linux`` in presledek. Če pritisnete zgolj Enter, je to enako, kot da bi napisali ,,linux`` brez posebnih parametrov.
Če je to prvi zagon sistema, pritisnite Enter in glejte, če vse pravilno deluje. Verjetno bo. Če ne, lahko pozneje ponovno zaženete in poiščete posebne parametre, ki obveščajo sistem o vaši strojni opremi.
Ko boste pritisnili Enter, bi morali videti sporočilo:
Loading...ki mu sledi kakšna stran nerazumljivih informacij o strojni opremi sistema. Najbrž bo veliko sporočil oblike ,,can't find nekaj`` (ne najdem nečesa), ,,nekaj not present`` (nekaj ni prisotno), ,,can't initialize nekaj`` (ne morem inicializirati nečesa) ali celo ,,this driver release depends on nekaj`` (ta gonilnik je odvisen od nečesa). Večina sporočil je neškodljivih. Zagonski disk za namestitev je zgrajen za tek na računalnikih z veliko različnimi perifernimi napravami. Očitno noben računalnik nima vseh mogočih perifernih naprav in operacijski sistem bo izpisal nekaj pritožb, ko išče naprave, ki jih nimate. Morda boste opazili, da si je sistem za nekaj časa vzel premor. To se zgodi zaradi čakanja na odziv naprave, ki na sistemu sploh ni prisotna. Če se vam zdi, da je čas za nalaganje sistema nesprejemljivo dolg, lahko po namestitvi sistema ustvarite prilagojeno jedro, ki vsebuje le gonilnike za obstoječe naprave.
Uncompressing Linux...
.
Program cfdisk se uporablja za izdelavo izmenjalne particije za Linux (tip 82, Linux Swap) na trdem disku. Izmenjalno particijo potrebujete za navidezni pomnilnik med namestitvijo, saj postopek rad porabi več pomnilnika, kot imate zanj fizičnega RAM-a. Izberite količino navideznega pomnilnika, ki ga nameravate uporabljati, ko bo vaš sistem nameščen. Ta je popolnoma enaka količini potrebnega diskovnega prostora. Šestnajst megabajtov je verjetno najmanjša praktična količina, a raje uporabite 32 megabajtov, če lahko pogrešate toliko diska, in 64 megabajtov, če je disk dovolj velik in ne boste pogrešali prostora.
The installation program is determining the current state of your system.Na nekaterih sistemih se to sporočilo prikaže in izgine prehitro, da bi ga lahko prebrali. Prikazuje se med koraki namestitvenega procesa. Namestitveni program po vsakem koraku preveri stanje vašega sistema. To vam dovoljuje ponoven zagon namestitve, ne da bi izgubili že opravljeno delo, če ustavite sistem nekje na sredini namestitve. Če morate ponovno pognati namestitev, boste spet vprašani o izbiri barvne ali monokromatske lestvice, nastavitvi tipkovnice, reaktiviranju izmenjalnega področja in ponovnem priklopu diskov, ki so bili inicializirani. Vse druge izbire na sistemu bodo shranjene.
Med celotnim procesom bo pred vami glavni menu. Izbire na vrhu menuja se spremenijo, da prikazujejo stanje pri namestitvi sistema. Phil Hughes je napisal v Linux Journal, da lahko celo piščanca naučite nameščati Debian. S tem je hotel reči, da lahko namestitveni proces sestavlja le kljuvanje tipke Enter. Prva izbira namestitvenega menuja je naslednja aktivnost, ki bi jo morali izvesti, glede na to, kar sistem zazna, da ste že opravili. Pisati bi moralo Next (naslednja izbira) in na tej točki bi morala biti naslednja izbira nastavitev tipkovnice:
Configure the Keyboard
# ls /bin /sbin /usr/bin /usr/sbin
¤ Ukazna lupina in ukazi so tu le za primer, da se vam kaj zalomi. Pomnite, vedno morate uporabljati menuje in ne ukazne lupine za aktiviranje vaše izmenjalne particije (swap), saj menujsko programje ne more ugotoviti, ali je bilo to storjeno v ukazni lupini. Pritisnite levi Alt-F1 za vrnitev v menuje. Linux ponuja do 64 navideznih konzol, a rešilna disketa jih uporablja le nekaj.
¤ Zadnja priložnost! Ste napravili varnostne kopije vaših diskov? Tukaj je vaša prva priložnost, da izbrišete vse podatke na vaših diskih, in hkrati vaša zadnja priložnost, da shranite kopijo vašega starega sistema. Če še niste naredili kopij vseh vaših diskov, odstranite disketo iz pogona, ponovno zaženite sistem in napravite rezervne kopije.
Partition a Hard DiskČe ste že ustvarili vsaj eno domorodno in eno izmenjalno particijo za Linux, bo izbira Next omogočala inicializacijo in aktivacijo izmenjalne diskovne particije, torej bo videti takšna:
Initialize and Activate the Swap Disk PartitionTa korak lahko tudi preskočite, če ima vaš sistem malo RAM-a, in namestitveno programje vas bo prosilo, da aktivirate izmenjalno particijo, brž ko se sistem zažene. Kakršnakoli je že vaša menujska izbira Next, lahko uporabite puščico navzdol in izberete razdelitev trdega diska z izbiro
Partition a Hard Disk
Menujska izbira Partition a Hard Disk vam prikaže seznam
diskov, ki jih lahko razdelite, in požene program cfdisk
(glejte stran ), ki vam omogoča izdelavo in
urejanje diskovnih particij. Ustvariti morate vsaj eno domorodno
diskovno particijo Linuxa (tip 83).
Vaša izmenjalna particija bo služila sistemu za navidezni pomnilnik in mora biti po velikosti med 16 in 128 megabajti, odvisno od tega, koliko diskovnega prostora imate in koliko velikih aplikacij bi radi poganjali. Linux ne bo uporabljal več kot 128 megabajtov izmenjalnega prostora, zato ni razloga, da bi ustvarjali večjo izmenjalno particijo. Izdelava izmenjalne particije je močno priporočena, a lahko shajate tudi brez nje, če vztrajate in ima sistem več kot 16 MB RAM-a.
Izmenjalna particija ponuja navidezni pomnilnik kot dodatek RAM-u vašega sistema in se že uporablja, ko nameščate sistem. Zato jo najprej inicializiramo.
Initialize a Linux Disk PartitionČe ni tako, niste končali procesa razdelitve diska ali pa niste uporabili ene od menujskih izbir, ki se ukvarja z vašo izmenjalno particijo.
Diskovno particijo za Linux lahko inicializirate ali namesto tega priklopite že prej inicializirano particijo.
¤ Zagonske diskete ne bodo nadgradile starega sistema brez odstranitve datotek - za že obstoječe sisteme ponuja Debian drugačen postopek, kot je uporaba zagonskih disket. Torej, če uporabljate stare diskovne particije, ki niso prazne, bi jih morali inicializirati, kar pobriše vse datoteke z njih. Pri koraku razdelitve diska morate inicializirati vsako particijo, ki ste jo ustvarili. Nekako edini razlog za priklop particije brez njene inicializacije bi bil na tej točki priklop particije, na kateri imate uporabniške datoteke, ki jih ne bi radi pobrisali, na primer /home.
Izberite menujsko postavko Next za inicializacijo in priklop korenske diskovne particije (imenika ,,/``). Prva particija, ki jo priklopite ali inicializirate po izmenjalni, če jo uporabljate, je particija, priklopljena kot korenska (angl. root). Ponujena vam bo izbira pregleda diskovne particije za morebitni pojav slabih blokov, kot pri inicializaciji izmenjalne particije. Iskanje slabih blokov nikoli ne škodi. Zavedajte se, da lahko ta korak traja 10 minut ali celo več, če imate velik disk.
Install the Base Systemrazen, če niste že izvedli nekaterih namestitvenih korakov. Uporabljate lahko puščice za izbiro menujskih postavk za inicializiranje ali priklop diskovnih particij, če morate sestaviti dodatne particije. Če ste ustvarili posebne particije za datotečne sisteme /var, /usr ali druge, bi jih morali zdaj inicializirati in priklopiti.
Nastal bo premor, v katerem sistem išče lokalne kopije osnovnega sistema. To iskanje je za namestitve s CD-ROM-a in bo neuspešno. Potem vam je ponujen menu pogonov, iz katerih lahko berete osnovne diskete. Izberite ustrezni pogon. Vstavite diskete, označene z ,,Base 1``, ,,Base 2``, ,,Base 3``, in ,,Base 4`` - in ,,Base 5``, če uporabljate 1,2-MB diskete - kot jih zahteva program. Če se z ene od osnovnih disket ne da brati, morate ustvariti nadomestno disketo in ponovno vstaviti vseh pet disket v sistem. Po branju disket bo sistem namestil datoteke. To lahko na počasnih sistemih traja deset minut ali več.
Install the Operating System KernelIzberite jo in naprošeni boste, da izberete disketni pogon in vanj vstavite rešilno disketo, označeno kot ,,Rescue floppy``. To prepiše jedro na vaš trdi disk. Jedro se pozneje uporablja za izdelavo prirejene zagonske diskete za vaš sistem in za prireditev diska, da se lahko zažene brez diskete.
Configure Device Driversin poiščite naprave, ki so na vašem sistemu. Nastavite te gonilnike naprav (angl. device drivers), da se bodo naložili ob vsakem zagonu sistema.
Obstaja menujska izbira za gonilnike naprav PCMCIA, a vam je ni treba uporabiti. Po namestitvi sistema lahko namestite še paket pcmcia-cs. Ta samodejno zazna kartice PCMCIA in nastavi tiste, ki jih najde. Prepozna tudi kartice, ki so se zamenjale med tekom sistema - vse te bodo nastavljene, ko bodo priključene, in izločene, ko bodo izključene.
Configure the Base SystemTo vas povpraša po vašem časovnem območju. Poiščite vaš časovni pas ali del sveta v menuju in ga vpišite v pozornik. To vas lahko popelje v nov menu, kjer lahko izberete bolj podrobna navodila.
Nadalje ste vprašani, ali naj bo vaša sistemska ura nastavljena na Greenwiški čas (GMT) ali na lokalni čas. Če na vašem sistemu poganjate le Linux ali kak drug Unix, izberite GMT. Izberite lokalni čas, če uporabljate še kak drug sistem, kot sta MS-DOS ali Microsoft Windows. Sistemi Unix uporabljajo GMT za sistemski čas in uporabljajo programje, ki ga spreminja v lokalni čas. To jim omogoča spremljati poletni ali zimski čas in celo dovoljuje uporabnikom, ki so prijavljeni na sistem iz drugih časovnih območij, da si sami nastavijo časovno območje za svoj terminal. Če poganjate sistemsko uro z GMT in vaše okolje upošteva zimski in poletni čas zaradi varčevanja s sončno svetlobo (angl. daylight savings time), vaš sistem pravilno nastavi lokalno uro glede na začetek in konec veljave takšnega časa.
What is the name of your computer?Če ste priključeni na omrežje, dobite pri vašem upravitelju sistema ali ponudniku internetnih storitev (ISP) naslednje podatke:
Is your system connected to a network?
Program bo naslov mreže sam izračunal kot bitni in vašega sistemskega naslova za IP in omrežne maske. Prav tako bo tudi izračunal naslov za oddajanje kot bitni ali naslova IP vašega sistema z bitno negacijo vaše omrežne maske. Uganil bo, ali je vaš prehodni sistem hkrati tudi vaš imenski strežnik (DNS). Če ne morete sami poiskati teh odgovorov, uporabite predloge sistema - če je to potrebno, jih lahko spremenite tudi po namestitvi s popravki datoteke /etc/init.d/network.
Make a Boot Floppyin vstavite v sistem prazno disketo, kot vam je naročeno. Prepričajte se, da disketa ni zaščitena proti pisanju. Programje poskuša formatirati disketo in pisati nanjo. Označite to disketo kot ,,Custom Boot`` (prilagojen zagon) in jo zaščitite pred pisanjem, ko se je nanjo vse zapisalo.
Reboot the SystemČe se sistem Linux ne zažene, vstavite disketo ,,Custom Boot``, ki ste jo naredili v prejšnjem koraku, in ponovno zaženite sistem. Linux bi se zdaj moral zagnati. Videti bi morali ista sporočila kot prvič, ko ste zagnali namestitveno zagonsko disketo, a z nekaterimi novimi sporočili.
¤ Preden poskusite namestiti pakete z orodjem dselect, bi morali prebrati učbenik.
dselect vam omogoča izbiro paketov, ki jih želite namestiti
na svoj sistem. Programska oprema za rokovanje s paketi distribucije
Debian je podrobno opisana od strani naprej.
Če imate CD-ROM ali trdi disk z dodatnimi paketi za Debian ali ste
priključeni na Internet, lahko zdaj preberete ta razdelek. Sicer
zapustite dselect. Programje za rokovanje s paketi lahko
uporabljate tudi potem, ko boste prenesli datoteke s paketi
distribucije Debian na vaš sistem.
¤ Za uporabo orodja dselect morate biti super-uporabnik (root).
¤ Če nameščate X Window System in ne uporabljate ameriške tipkovnice, preberite navodilo o ne-ameriških tipkovnicah, priloženo X11. Slovensko tipkovnico nastavite po navodilih spisa Slovenian HOWTO, glejte dodatek A za mesta, na katerih ga lahko dobite.
.
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Distribucije Debian so zbrane v arhivih, imenovanih paketi. Vsak paket je zbirka datotek (navadno programov), ki se lahko namestijo z uporabo dpkg ali dselect. Dodatno paket vsebuje nekaj informacij o sebi, ki jih preberejo namestitveni pripomočki.
Polje priority paketa pove, kako nujna je njegova namestitev. Debian GNU/Linux razvršča vse pakete v štiri različne ravni pomembnosti:
¤ Nikoli ne odstranite nujnih paketov s sistema, če niste popolnoma prepričani, da veste, kaj počenjate. To potrebuje ponovitev: Nikoli, nikoli, nikoli ne odstranite nujnih paketov s sistema, če niste popolnoma prepričani, da veste, kaj počenjate. Takšno početje bo najbrž naredilo vaš sistem popolnoma neuporaben.
Nujni paketi so v pripomočku dselect okrajšani kot Req.
Pomembni paketi so v pripomočku dselect okrajšani kot Imp.
Standardni paketi se v dselect pojavljajo kot Std.
Tovrstne pakete najdete v dselect pod oznako Opt.
Dodatni paketi so vidni v dselect kot Xtr.
Privzeto dselect samodejno izbere standardni sistem ,,Standard``, če uporabnik ne želi izbirati posameznih paketov, ki naj bi bili nameščeni.
Polje section v glavi paketa določa njegovo funkcionalnost ali uporabo. Paketi na CD-ROM-u in v arhivih FTP so urejeni v podimenike glede na funkcijo. Imena imenikov že sama precej pojasnjujejo: na primer, imenik admin vsebuje pakete za upravljanje sistema (angl. system administration), imenik devel pa pakete za razvoj programja (angl. software development) in programiranje. Za razliko od ravni pomembnosti lahko enemu paketu pripada več polj section in še več se mu jih lahko doda v prihodnosti, zato jih v tem vodniku ne opisujemo posamično.
Konflikt se pojavi, ko dva paketa ne moreta biti hkrati nameščena na istem sistemu. Dober primer konfliktnih paketov so programi za izmenjavo pošte (angl. mail transfer agents, MTA). MTA je program, ki dostavlja elektronsko pošto uporabnikom sistema in drugim strojem na omrežju. Debian GNU/Linux ima dva tovrstna strežnika: sendmail in smail.
Hkrati sme biti nameščen le en program za izmenjavo pošte. Oba opravljata enako delo in nista zasnovana za sobivanje. Paketa sendmail in smail sta konfliktna. Če poskušate namestiti sendmail, ko je smail že nameščen, bo sistem za rokovanje s paketi distribucije Debian GNU/Linux zavrnil njegovo namestitev. Podobno, če poskušate namestiti smail, ko je sendmail že nameščen, bo dselect (ali dpkg; glejte spodaj) zavrnil namestitev.
Odvisnost se pojavi, ko je za pravilno delovanje nekega paketa potreben neki drug paket. Če uporabimo naš primer elektronske pošte, uporabniki berejo pošto s programi za branje in pisanje pošte (angl. mail user agents, MUA). Priljubljeni poštni agenti vključujejo elm, pine in emacs-ov način RMAIL. Hkratna namestitev več poštnih programov je normalna, saj niso konfliktni. Toda ti programi ne izročajo pošte - to je delo za program za izmenjavo pošte. Zato so vsi programi za branje in pisanje pošte odvisni od programa za izmenjavo pošte.
Paket lahko tudi priporoča ali predlaga druge pakete, ki so povezani z njim.
dselect je preprost, menujsko usmerjeni vmesnik, ki pomaga pri namestitvi paketov. Popelje vas skozi proces namestitve paketov po vrsti, skozi zaslonski menu:
Debian Linux dselect package handling front end. 0. [A]ccess Choose the access method to use. 1. [U]pdate Update list of available packages, if possible. 2. [S]elect Request which packages you want on your system. 3. [I]nstall Install and upgrade wanted packages. 4. [C]onfig Configure any packages that are unconfigured. 5. [R]emove Remove unwanted software. 6. [Q]uit Quit dselect.
Za izbiro možnosti iz menuja obstajata dva načina: izberite jo s puščicami ali pritisnite ustrezno tipko v oglatih oklepajih.
| Okrajšava | Opis |
| cdrom | namestitev s CD-ROM-a |
| nfs | namestitev s strežnika NFS (še ne priklopljenega) |
| harddisk | namestitev s particije trdega diska (še ne priklopljene) |
| mounted | namestitev z datotečnega sistema, ki je že priklopljen |
| floppy | namestitev s kupa disket |
| ftp | namestitev z uporabo FTP |
Iz zaslona Select lahko greste po izbiri vseh paketov s pritiskom Enter. To vas vrne v glavni zaslon, če ni nobenih težav z vašo izbiro. Sicer morate najprej razrešiti te težave. Ko ste zadovoljni z določenim zaslonom, pritisnite Enter.
Konflikti z odvisnostmi so precej normalni in pričakovani. Če izberete paket A in ta paket zahteva, da ne izberete paketa B, vas dselect obvesti o problemu in vam najverjetneje predlaga rešitev. Če sta si paketa A in B v laseh, se morate odločiti za enega od njiju.
Na hitrejših strojih se zaslon pomika precej hitro. Izpis lahko zaustavite s pritiskom Control-S in ga spet poženete s Control-Q. Na koncu teka bo izpisan seznam vseh nenameščenih paketov.
# dpkg -i ime_datoteke.debkjer je ime_datoteke ime datoteke, ki vsebuje paket za Debian, kot na primer tcsh_6.06-11_i386.deb. dpkg je delno interaktiven; med namestitvijo vam lahko postavlja dodatna vprašanja, kot so, ali naj namesti nove različice nastavitvenih datotek (angl. configuration files) ali obdrži stare različice.
Paket lahko odpakirate tudi, ne da bi ga nastavljali, z vnosom:
# dpkg --unpack ime_datoteke
Če je paket odvisen od nenameščenega paketa ali novejše različice paketa, ki ga že imate, ali če se med namestitvijo pojavijo druge odvisnostne težave, se izvajanje dpkg prekine brez nastavitve paketa.
Za nastavitev paketa napišite:
# dpkg --configure paketkjer je paket ime paketa, kot je tcsh. (Opazili boste, da to ni izvorno ime datoteke, iz katere smo namestili tcsh. Tisto ime je bilo daljše, vključevalo je številko različice in se je končalo z .deb.)
# dpkg -r paketČe obstajajo kakšni nameščeni paketi, ki so odvisni od tega, ki ga želite odstraniti, se paket ne bo odstranil in dpkg bo končal s sporočilom o napaki.
# dpkg --purge paket
# dpkg -s paket
# dpkg -l vzorec-za-ime-paketakjer je vzorec-za-ime-paketa dodatni argument, ki določa vzorec, ki naj mu ustreza ime paketa, kot je *sh. Dovoljeni so običajni džokerji ukazne lupine (angl. shell wildcards). Če ne določite vzorca, se izpišejo vsi nameščeni paketi.
# dpkg -L paketVendar to ne bo izpisalo datotek, ki so jih ustvarili posebni namestitveni skripti paketa.
# dpkg -S vzorec-za-ime-datotekekjer je vzorec-za-ime-datoteke vzorec za iskanje po imenih paketov. Tudi tu so dovoljeni običajni džokerji ukazne lupine.
Projekt Debian GNU/Linux je organiziral Ian Murdock leta 1993, najprej pod pokroviteljstvom projekta GNU ustanove Free Software Foundation (FSF). Pozneje se je Debian ločil od FSF. Debian je rezultat prostovoljnih naporov za izdelavo prostega, visoko-kvalitetnega operacijskega sistema, zasnovanega na jedru Linuxa in združljivega z Unixom s popolnim naborom aplikacij.
Skupnost Debiana je skupina več kot 150 neplačanih prostovoljcev z vsega sveta, ki sodelujejo preko Interneta. Ustanovitelji projekta so oblikovali organizacijo Software in the Public Interest (SPI), ki sponzorira nadaljnji razvoj sistema Debian GNU/Linux.
Software in the Public Interest je neprofitna ustanova, ki so jo ustanovili, ko je FSF umaknil svoje pokroviteljstvo nad Debianom. Naloga organizacije je razvijati in razširjati prosto programje. Njeni cilji so zelo podobni ciljem FSF in spodbuja programerje k uporabi licence GNU General Public License v njihovih programih. Vendar ima SPI rahlo drugačen pogled, saj gradi in razširja sistem Linux, ki se v mnogih tehničnih podrobnostih oddaljuje od sistema GNU, ki ga načrtuje FSF. SPI še vedno komunicira s FSF in sodeluje tako, da jim pošilja spremembe GNU-jevskega programja in naproša svoje uporabnike, naj prispevajo k FSF in projektu GNU.
SPI lahko dosežete po pošti na naslovu:
Software in the Public Interest
P. O. Box 70152
Pt. Richmond, CA 94807-0152
U. S. A.
Obstaja kar nekaj poštnih spiskov, ki se ukvarjajo s projektom Debian:
Obstaja tudi precej poštnih seznamov za razvijalce Debiana.
Na te poštne spiske se lahko naročite, če pošljete pošto, ali po svetovnem spletu. Za več podatkov prosimo obiščite http://www.debian.org/.
Za več podatkov o tem sistemu zasledovanja hroščev pošljite e-pismo na request@bugs.debian.org z vrstico help v telesu sporočila.
Ta razdelek o distribuciji Red Hat Linux je napisal Henry Pierce.
| Odvisnosti: | da |
| Namestitvene zagonske metode: | CD, disketa, loadlin (iz DOS-a) |
| Namestitvene metode: | CD, trdi disk, NFS, FTP, SMB |
| Inicializacija sistema: | Sys V init |
| Zahtevnost namestitve: | lahka |
| Grafična upravljalna orodja: | številna |
| Namestitveni pripomoček: | namestitveni skript, ki kliče RPM |
| Pripomoček za vzdrževanje paketov: | RPM, glint |
|
|
Distribucija RedHat premore posebni sistem za nameščanje in nadgradnjo programske opreme, imenovan RPM (angl. RedHat Packet Manager, upravljalnik paketov podjetja RedHat). Programski paketi, zgrajeni s sistemom RPM, se zlahka nameščajo, med namestitvijo pa se lahko izbirajo posamezni deli in metode namestitve paketa. Paket RPM ima v glavi datoteke paket.rpm podatke, ki opisujejo, kam spada paket, katere podporne pakete potrebuje za pravilno delovanje in ali so ti nameščeni, ter omogoča ugotavljanje programskih odvisnosti. Ti podatki se lahko dodajo skupni sistemski bazi tovrstnih podatkov na vašem računalniku.
S sistemom RPM lahko upravljalci sistema nadgrajujejo posamezne dele ali celotne sisteme, pri tem pa ohranijo svoje prejšnje nastavitve sistema ali programskega paketa. Poizvedovati je mogoče o položaju datotek in podobnih informacij v bazi podatkov, preverjati, ali so paketi pravilno nameščeni ter hraniti ,,prastare`` izvorne pakete. S tem lahko zasledujete pot prenosa programskega paketa. Z RPM-jem lahko nameščate, nadgrajujete ali odstranjujete pakete z eno samo ukazno vrstico ali nekaj kliki miške v orodju za upravljanje paketov v X. Primeri uporabe sistema RPM v ukazni vrstici:
# rpm --install paket.rpm # to namesti paket
# rpm --upgrade paket.rpm # to nadgradi paket
# rpm --erase paket.rpm # to odstrani ali izbriše paket
Vzemimo na primer bash-1.14.7-1.i386.rpm. Sámo ime vsebuje uporabne podatke: paket je bash (ukazna lupina Bourne Again SHell), je različice 1.14.7 in je 1. gradnja trenutne različice za Red Hat Linux. Zgrajen je bil za procesorje, združljive s procesorjem Intel 80386 ali boljšim in je v formatu za RPM. Če boste torej videli paket, imenovan bash-1.14.7-2.i386.rpm, boste vedeli, da je to druga gradnja paketa bash 1.14.7 in da verjetno vsebuje tudi popravke težav prejšnjih gradenj, saj je novejša. Notranja organizacija datotek *.rpm je sicer izven dometa tega razdelka, a pravilno grajen paket vsebuje izvedljivo datoteko, nastavitvene datoteke, dokumentacijo (ali vsaj strani priročnika), različne druge datoteke, neposredno povezane s paketom, zapis, kam naj se te datoteke namestijo, in seznam paketov, ki jih ta paket potrebuje. Po uspešni namestitvi se informacije o paketu registrirajo v bazi podatkov za RPM.
Podrobnejša razlaga sistema za upravljanje paketov RPM je v spisu RPM HOWTO (glejte dodatek A). Slovenski prevod tega spisa je dostopen na naslovu
http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/RPM-HOWTO-sl.htmlnajnovejši izvirnik v angleščini pa na naslovu
http://www.redhat.com/support/docs/rpm/RPM-HOWTO/RPM-HOWTO.html
Zaradi večjih sprememb v binarnem formatu Linuxa so podprte le nadgradnje od različice 2.0 sistema Red Hat Linux naprej. Nadgradnje sicer lahko izvedete z enakimi namestitvenimi metodami s CD-ROM-a, NFS, FTP in trdega diska. V različici sistema Red Hat Linux 4.0 je možnost nadgradnje vključena v zagonsko disketo namesto v poseben program. Če nadgrajujete z v2.1 na v3.0.3 in želite spet nadgraditi na različico 4.0, morate ustvariti zagonsko disketo (Boot), namesto da iščete nadgraditveni skript, podobno kot pri namestitvi sistema Red Hat 4.x od začetka. Ta metoda ne formatira ponovno vaših particij niti ne pobriše vaših nastavitvenih datotek.
Za izdelavo opreme za namestitev z disket potrebujete naslednje:
ftp://ftp.redhat.com/pub/redhat/current/i386/images/boot.imgali v imeniku images na CD-ROM-u z distribucijo Red Hat.
ftp://ftp.redhat.com/pub/redhat/current/i386/images/supp.imgali v imeniku images na CD-ROM-u z distribucijo Red Hat. To disketo potrebujete, če vaša namestitev ni zasnovana na CD-ROM-u ali če za pravilno namestitev potrebujete podporo PCMCIA za katerokoli napravo, denimo za CD-ROM na prenosniku. Ta disketa se lahko skupaj z disketo Boot uporablja tudi na že nameščenem sistemu kot rešilna zagonska disketa.
ftp://ftp.redhat.com/pub/redhat/current/i386/dosutils/rawrite.exeali v imeniku DOS na CD-ROM-u Red Hat-a.
ftp://ftp.redhat.com/pub/redhat/dos/fdips11.zipin odzipati datoteke v imenik
C:\FIPS, če morate pred
namestitvijo narediti prostor na vašem trdem disku.
Ko ustvarite namestitvene diskete z uporabo RAWRITE.EXE ali
dd, kot je opisano na strani , se
prepričajte, da je metoda vaše namestitve pravilno nastavljena za
uporabo namestitvenih disket distribucije Red Hat. Pri namestitvah s
CD-ROM-ov, datotečnih sistemov NFS, prek FTP ali s trdih diskov mora
na izvornem mediju obstajati imenik /RedHat, s podimenikoma
base in RPMS pod njim:
/RedHat
|----> RPMS (vsebuje pakete .rpm za namestitev)
|----> base (vsebuje osnovni sistem in datoteke
za uporabo trdega diska)
\RedHat enaka
C:\RedHat. Na datotečnih sistemih MS-DOS ni pomembno,
da so imena datotek paket.rpm skrajšana. Vse, kar
morate storiti je, da se prepričate, da imenik \RedHat\base
vsebuje osnovne datoteke s CD-ROM-a ali mesta za FTP, in da imenik
\RedHat\RPMS vsebuje vse datoteke paket.rpm
s CD-ROM-a ali FTP-ja. Potem lahko s te particije nameščate ali
nadgrajujete. Če imate obstoječo particijo za Linux, ki je ne
potrebujete za namestitev ali nadgradnjo, jo lahko sestavite, kot smo
tule nakazali, in jo uporabljate.
Namestitveni proces si lahko prilagodite. To ni za tiste s slabim srcem - poskusi naj le, kdor je domač v Linuxu. Od različice Red Hat Linuxa 4.x naprej vsebuje imenik /RedHat/RPMS približno 170 MB datotek .rpm. RPM komprimira te pakete in predpostavlja, da potrebuje paket od 2 do 3-krat več prostora na trdem disku kot pa arhiviran v formatu RPM. Če je datoteka paket.rpm velika 6 MB, potrebujete za namestitev tega paketa med 12 in 18 MB diskovnega prostora.
Kateri paketi so dostopni za namestitev, je mogoče prilagoditi, ko nameščate sistem po FTP, z NFS ali s trdega diska. Na CD-ROM-e (tipično) ni mogoče pisati, a lahko prepišete datoteke na trdi disk in jih namestite od tam, s prilagojenim seznamom paketom. Namestitve po FTP in z NFS lahko načrtujete le, če imate korenski dostop do strežnika(ov) na vašem omrežju ali je vaš sistemski upravitelj pripravljen sodelovati z vami. Pri naslednjih namestitvenih situacijah je zaželeno prilagoditi namestitev: ko dobivate Red Hat Linux po FTP-ju preko slabo prepustne povezave ali ko načrtujete zbirko programja, ki jo bodo uporabljale vse delovne postaje s sistemom Red Hat Linux na omrežju.
Za prilagoditev namestitve morate dobiti datoteko /base/comps, ki vam priskrbi seznam paketov, ki bi jo sicer vključevala normalna polna namestitev. Potem morate prenesti pakete iz /base/comps, ki jih zares želite namestiti. Datoteko /base/comps morate popraviti, glede na to, katere pakete imate in katere bi radi namestili.
¤ Če imate lokalne pakete RPM, jih tudi lahko naštejete v datoteki comps.
številka kategorija
paket
...
end
To je oznaka za identifikacijo številke kategorije, kategorije, seznama imen paketov v kategoriji, in oznaka ,,end``, ki označuje konec kategorije.
Vsakdo, brez izjeme, potrebuje vse programske pakete, navedene v razdelku Base v tej datoteki. Drugi razdelki so v splošnem lahko prilagojeni ali odstranjeni, da zadostijo posebnim potrebam. Na primer, obstajajo trije tipi omrežnih postaj (Networked Stations): ,,navadni``, upravljalski in klicni. Preiskava teh razdelkov pokaže, da je veliko programskih paketov navedenih v vseh treh kategorijah, a nekateri so lastni le eni izmed njih. Če ustvarjate klicno omrežno postajo (Dial-up Networked Station), lahko varno odstranite razdelka ,,Plain`` in ,,Management`` in vse programje, ki ga najdete le v teh dveh kategorijah. Podobno, če potrebujete le osnovno zmožnost vmreževanja za omrežne delovne postaje, lahko odstranite preostala razdelka in programje, lastno tema dvema razdelkoma. Prepričati se morate le, da imate vse programske pakete, navedene v tej kategoriji. Če imate lastne lokalne pakete (tiste, ki jih ne priskrbi Red Hat Software), jih raje dodajte v primerno obstoječo kategorijo, kot pa da ustvarjate novo.
Ker seznam paketov v vsaki kategoriji vsebuje le ime paketa (se pravi, ne celotnega imena datoteke ime_paketa-različica-gradnja.rpm), lahko nadomestite stare distribucijske pakete v imeniku /RedHat/RPMS z novimi popravki, ki jih Red Hat objavlja v imeniku updates na svojem strežniku za FTP:
ftp://ftp.redhat.com/pub/redhat/current/updatesali na enem od zrcalnih strežnikov za distribucijo Red Hat. Namestitveni program je relativno neobčutljiv za različico. Edino opozorilo tukaj je, da je treba poskrbeti za pakete, od katerih je odvisen novopečeni paket. Ko se gradi paket RPM, poskuša sam RPM ugotoviti, kateri paketi morajo biti nameščeni, če naj ta paket deluje (razvijalec RPM ima lahko tudi neposredni nadzor nad tem - dodaja lahko odvisnosti, ki jih RPM običajno ne bi zaznal). Tukaj je potrebno malce poskušanja ali raziskovanja. Na primer, eden od načinov za ugotovitev odvisnosti od paketov (če imate uporabniški dostop do vašega strežnika za NFS na obstoječi škatli s sistemom Red Hat Linux) je, da se s telnet-om ali login-om povežete s strežnikom NFS (ali če priklopite CD-ROM in greste v imenik RedHat/RPMS) ter povprašate po odvisnosti paketa:
[root@happy RPMS] rpm -q -p -R bash-1.14.7-1.i386.rpmIzbira ,,-q`` postavi rpm v poizvedovalni način, izbira ,,-p`` naroči rpm-ju, naj pregleduje nenameščeni paket, in izbira ,,-R`` mu naroči, naj izpiše odvisnosti ciljne datoteke. V tem primeru vidimo, da sta potrebni knjižnici libc.so.5 in libtermcap.so.2. Ker sta libc in termcap del osnove nujno potrebnega programja (za bash), morate zagotoviti, da sta paketa libc in libtermcap (odvisna paketa) prisotna. Le tako boste lahko namestili paket bash (cilj). Takoj ko imate nameščen ves osnovni sistem, lahko po koncu namestitvenega programa zaženete novi sistem. Po potrebi lahko dodajate dodatne pakete na Red Hat Linux tudi, če namestitveni program poroča, da paketa ne more namestiti zaradi manjkajočih odvisnosti.
libc.so.5
libtermcap.so.2
Tabela na strani opisuje kategorije
programja, ki jih najdete v imeniku /base/comps distribucije
Red Hat v4.0:
|
Težko je ugotoviti, koliko prostora bo potrebovala namestitev. Vendar bi moral vsakdo, ki namešča po FTP-ju, dobiti vsaj osnovni sistem Base in sistem za omrežno postajo Dialup Networked Station ter ju namestiti. Dodatno programje lahko dobite in dodate po potrebi. Seveda, če želite programirati v C-ju, morate dobiti ustrezne pakete in primerno urediti datoteko comps.
¤ Če med namestitvijo naletite na paket, ki potrebuje drugi paket, ki vam ni dostopen, ali naredite napako v vaši datoteki comps, lahko v splošnem končate namestitev in imate delujoč sistem, ki ga lahko zaganjate. Težavo lahko odpravite s poznejšim ročnim dodajanjem neuspešnega paketa in njegovih odvisnosti. Predvsem namestite celotni sistem Base in enega od paketov Networked Station, pa boste lahko pozneje dodajali to, kar potrebujete ali želite.
Tabela na strani vam daje
približne diskovne potrebe sistema Red Hat Linux in različnih
podsistemov.
|
Do zdaj bi si že morali narediti opremo za namestitev z disket (angl. Installation Floppy Kit), pripraviti svoj trdi disk in imeti pripravljen namestitveni medij. Podrobnosti namestitve sledijo. Najprej začnete z zagonom vašega sistema in nastavitvijo namestitvenega programa za namestitev z vašega izbranega medija. Po tem se namestitev nadaljuje z enakimi koraki za vsakogar. Začeti jo morate z zagonom vašega računalnika z diskete, označene kot ,,Boot diskette``.
Ko se zagonska disketa požene, jedro poskuša zaznati vso strojno opremo, za katero ima zagonsko jedro vgrajene gonilnike. Ko se zagon konča, se prikaže sporočilo, ki vas vpraša, ali imate barvni zaslon (če ga imate, izberite ,,OK``). Nato se prikaže pozdravni zaslon distribucije Red Hat. Izberite ,,OK`` za nadaljevanje. Naslednje vprašanje poizve, ali potrebujete podporo za PCMCIA. Odgovoriti morate z ,,yes``, če pa nameščate na prenosni računalnik, vstavite dodatno disketo, označeno s ,,Supplemental``, ko ste za to naprošeni. Ko je vključena podpora za PCMCIA (če je to potrebno), se vam predstavi zaslon, ki sprašuje po vrsti namestitvene metode, ki naj se uporabi. Sledite navodilom v naslednjih razdelkih za izbiro vaših metod.
Če izberete SCSI, morate vedeti, kakšno vrsto krmilnika SCSI imate in vam bo predstavljen spisek. Pomikajte se navzdol, dokler ne najdete svojega vmesnika SCSI. Ko ga izberete, boste vprašani, ali želite, da se samodejno preizkusi (AUTOPROBE) ali bi radi določili posebne izbire (SPECIFY OPTIONS). Večina ljudi bi morala tukaj izbrati AUTOPROBE, kar povzroči, da program pregleduje vaš vmesnik SCSI in omogoči podporo SCSI za vaš vmesnik, ko ga prepozna.
Ko je namestitveni program uspešno našel CD-ROM z distribucijo Red Hat, preberite naslednji razdelek.
¤ Če vaš stroj zmrzne, morate pritisniti Ctrl-Alt-Delete in ponovno zagnati sistem. To se večinoma zgodi, ker preizkušanje moti kartico, nezdružljivo z Ethernet. Če se to zgodi, poskusite ponovno in izberite SPECIFY OPTIONS. Potem podajte podatke o vaši kartici v naslednji obliki:
ether=IRQ,IO_PORT,eth0To naroča preizkuševalni rutini, da naj išče omrežno kartico na mestu, označenem z vrednostmi IRQ in IO_PORT. Če je vaša omrežna kartica nastavljena na IRQ 11 in vhodno-izhodna vrata IO_PORT 0x300, določite:
ether=11,0x300,eth0Ko je kartica uspešno prepoznana, vas program vpraša po podatkih za TCP/IP vašega stroja in strežniku za NFS z namestitvenimi paketi za Linux. Najprej boste vprašani za vpis podatkov ciljnega stroja: naslov za IP (angl. IP Address), omrežna maska (angl. Netmask), privzeti prehod (angl. Default Gateway) in osnovni imenski strežnik (angl. Primary Name Server). Na primer:
IP Address: 192.168.181.21Ko izberete OK, ste povprašani za ime domene (angl. Domain name) in gostiteljsko ime (angl. Host name) ciljnega stroja. Na primer, če je ime vaše domene infomagic.com in ime gostitelja vador, vnesite:
Netmask: 255.255.255.0
Default Gateway: 192.168.181.1
Primary Nameserver: 192.168.181.2
Domainname: infomagic.com
Host name: vador.infomagic.com
Secondary nameserver IP: (Vstavite, če je potrebno.)
Tertiary nameserver IP: (Vstavite, če je potrebno.)
Zadnji zaslon vas sprašuje o strežniku NFS in izvoženem imeniku, ki vsebuje distribucijo Red Hat. Na primer, če je vašemu strežniku za NFS ime redhat.infomagic.com, vnesite:
NFS Server name: redhat.infomagic.comČe ne poznate teh vrednosti, vprašajte svojega sistemskega upravitelja. Ko vnesete vse te vrednosti, izberite OK za nadaljevanje. Če namestitveni program poroča o napaki pri iskanju distribucije Red Hat, se prepričajte, da ste zgoraj vnesli pravilne vrednosti in da vam je vaš omrežni administrator dal izvozna dovoljenja za ciljni stroj.
Red Hat Directory: /pub/mirrors/linux/RedHat
¤ Če vaša strojna oprema ni prepoznana, boste morda morali drugače poskrbeti, da bo pravilno delovala. Morda boste želeli tudi preveriti na:
http://www.redhat.com/pub/redhat/updates/različica/imagesda boste preverili, ali je Red Hat pripravil zagonske diskete za vašo strojno opremo.
.
¤
Če niste namestili korenske particije, ki se začenja in konča
med cilindri 0-1023, ne nameščajte nalagalnika LILO.
Če vam LILO ne omogoča pravilnega zagona sistema, ko ste ga
prvič zagnali, uporabite rešilno zagonsko disketo za MS-DOS ali
Windows 95 in v dosovskem pozorniku A:\> vnesite
FDISK /MBR. To bo vašemu sistemu omogočilo zagon
v obstoječi sistem MS-DOS ali Windows 95, kot pred namestitvijo
nalagalnika LILO. Potem lahko uporabite zagonsko disketo Red Hata,
označeno z ,,Boot``, z naslednjimi parametri pozorniku
boot: in zaženete vaš sistem s trdega diska:
boot: rescue root=/dev/xxxx ro load_ramdisk=0Pri tem je xxxx korenska particija.
Po končanem namestitvenem postopku ste pripravljeni, da zaženete in uporabljate Linux.
Ko ste namestili Linux in prvič zagnali vaš sistem, je tu nekaj nasvetov za uporabo vašega sistema.
LILO boot: Tab
dos linux
boot:
To nam pove, da je ,,dos`` privzeti operacijski sistem, ki se zažene, če ne vpišete nič drugega; za zagon Linuxa vpišite ,,linux``. Vendar LILO dovoljuje tudi podajanje parametrov jedru sistema Linux, ki preglasijo privzeto obnašanje jedra. Na primer, morda ste eksperimentirali z zagonskimi nastavitvenimi datotekami in naredili nekaj, kar preprečuje sistemu, da bi se pravilno zagnal. Če je tako, morda želite zagnati sistem le do točke, ko prebira nastavitvene datoteke in nič dlje. Ključ za to je ,,single``:
boot: linux singlezažene sistem v enouporabniškem načinu, da lahko opravite popravni izpit. To je uporabno tudi, če iz kakršnegakoli razloga vaš sistem ne pride do pozornika login:.
Sistemski pozornik vam pove dve reči: prijavljeni ste kot root, in v tem primeru se vaš stroj imenuje localhost. Če ste svoj stroj poimenovali med namestitvenim procesom, se bo namesto localhost prikazalo vaše gostiteljsko ime.[root@localhost] #
Ta razdelek o distribuciji Caldera OpenLinux je napisal Evan Leibovitch.
Ta razdelek namerava biti dodatek vodnikom Getting Started Guides, ki jih Caldera prodaja skupaj z vsemi svojimi izdelki za Linux. V tem razdelku so sklici na vodnik Getting Started Guide for Caldera Open Linux Base označeni kot sklici na ,,Vodnik``.
Za razliko od večine drugih distribucij Linuxa, Caldera OpenLinux (COL) ni dostopna za jemanje z Interneta niti se je ne sme prosto razširjati ali posojati. Tako je zaradi komercialnih paketov, ki so del COL. Medtem ko je večina komponent COL pod licenco GNU Public License, pa to ne velja za komercialne komponente, kot sta Looking Glass in Metro-X. V seznamu paketov, vključenih na medij s COL, ki se začne na strani 196 Vodnika, so komercialni paketi označeni z zvezdico.
COL je dostopna neposredno od podjetja Caldera ali po omrežju partnerjev, ki so se zavezali podpirati izdelke podjetja Caldera. Ti partnerji lahko navadno ponudijo uporabnikom Caldere profesionalno pomoč, nastavitev sistema in vaje. Za trenutni seznam partnerjev obiščite spletno stran Caldere.
Caldera podpira enako strojno opremo kot katerakoli druga izdaja Linuxa na jedrih 2.0. Dodatek A v Vodniku našteva večino podprtih vmesnikov SCSI in nastavitvene parametre, potrebne za veliko strojnih kombinacij.
Vodnik za Caldero vključuje delovni list, ki vam pomaga, da imate pri roki vse podrobnosti vašega sistema, ki jih boste potrebovali za namestitev. Pred začetkom namestitve je ta list zelo priporočljivo izpolniti; čeprav nekateri parametri, kot so omrežni, niso potrebni za samo namestitev, je navadno lažje narediti vse naenkrat, kot pa da se morate vračati. Včasih se temu ne da izogniti, a v času namestitve naredite toliko, kot je le mogoče.
Distribuciji COL nista priloženi disketi, potrebni za namestitev. Vpleteni sta dve disketi; ena je za zaganjanje, druga pa je ,,modulska`` disketa, ki vsebuje veliko strojnih gonilnikov.
Čeprav Vodnik priporoča, da ustvarite disketi s kopiranjem iz CD-ROM-a, je navadno bolje nabaviti novejši različici disket s spletne strani Caldere. Slike disket na starejših CD-ROM-ih imajo napake, ki povzročajo težave, posebej pri namestitvah z uporabo diskov SCSI in velikih particij.
Novejše različice slik obeh disket vzemite s strežnika FTP Caldere. V imeniku pub/col-1.0/updates/Helsinki boste našli kopico oštevilčenih imenikov. Preverite jih v padajočem vrstnem redu - tako boste dobili najnovejši različici.
Če ima eden od teh imenikov podimenik, imenovan bootdisk, je vsebina tega imenika to, kar iščete.
Poiskati bi morali dve datoteki:
install-2.0.25-XXX.imgNamesto XXX bo napisana številka različice slik disket. V času tega pisanja sta trenutni sliki 034 in jih najdete v imeniku 001.
modules-2.0.25-XXX.img
Ko imate ti dve sliki, ju prenesite na dve disketi, kot je opisano za
splošno namestitev na strani , z uporabo
dosovskega programa RAWRITE.EXE, priloženega CD-ROM-u s COL
ali z dd na sistemu Linux.
CD-ROM Caldere lahko tudi zaženete, če to dovoljuje vaš sistemski BIOS, a po možnosti uporabite raje zgoraj omenjeni disketi. Novejši sta in vsebovali bosta popravke hroščev, ki jih na različici na CD-ju še ne bo.
Ta postopek ni nič drugačen kot pri drugih distribucijah Linuxa. Uporabiti morate fdisk na vašem zagonskem trdem disku, da naredite vsaj dve particiji Linuxa, eno za izmenjalno področje in eno za korenski datotečni sistem. Če nameravate pripraviti vaš sistem, da bo lahko zaganjal dva operacijska sistema (COL in še enega, kot so Microsoft Windows, MS-DOS ali OS/2), je navadno bolje, da namestite COL nazadnje. Program fdisk za Linux prepoznava ,,tuje`` tipe OS bolje kot orodja za razdelitev diska večine drugih operacijskih sistemov.
Zaženite sistem z zagonske (ali morda modulske) diskete in poženite fdisk. COL morate povedati, kakšne tipe diskov in diskovnih krmilnikov imate. Če Linux ne bo prepoznal vašega trdega diska, ne pridete niti tako daleč, da bi vstopili v fdisk!
Zato sledite zagonskim navodilom v Vodniku od koraka 2 na straneh 33-36. Tokrat vam še ni treba nastavljati ali zaznavati CD-ROM-ov ali mrežnih kartic; vse, kar je pomembno na tej točki, je, da Linux ,,vidi`` zagonski trdi disk, da ga bo lahko razdelil s pripomočkom fdisk. Na strani 28 v Vodniku je kratek opis fdisk-a za Linux.
Ne pozabite, da morate z orodjem fdisk vzpostaviti korenski datotečni sistem kot domorodni Linux Native (tip 83) in vaš izmenjalni prostor Linux Swap (tip 82) kot novi particiji. Kratka razlaga, koliko izmenjalnega prostora morate dodeliti, je ponujena na strani 10 v Vodniku.
¤ Takoj ko dodelite prostor vsem particijam in trajno zapišete particijsko tabelo na disk, morate ponovno zagnati računalnik.
Ta razdelek o distribuciji Linux Slackware je napisal Sean Dreilinger.
Dobrodošli v distribucijo Linuxa Slackware! Ta razdelek pomaga novim uporabnikom ali upraviteljem Linuxa oceniti Slackware, zasnovati sistem Slackware in namestiti distribucijo Slackware Linux.
Potreben je tehtni premislek, da izberete Slackware kot vrsto Linuxa, ki jo boste uporabljali. Morda se vam zdi to trenutno trivialna odločitev, a škatle z Linuxom prevzemajo več in več odgovornosti v organiziranih računalniških okoljih. Veliko poskusov z Linuxom se je v prvem letu razvilo v kritične stroje, ki strežejo veliko več uporabnikom in služijo za veliko več namenov, kot je bilo sprva pričakovano. Slackware je ena najbolj uporabljanih distribucij Linuxa. Ko gre za odločitev za najnovejšo, najpreprostejšo ali najbolj skrbno zasnovano distribucijo Linuxa, Slackware morda ne bo ,,nič od naštetega``. Nekaj ozadja iz življenja in časov distribucije Slackware osvetli stvari.
Leta 1993 je podjetje Soft Landing System ustvarilo eno prvih organiziranih distribucij Linuxa. Čeprav je bil to velik korak, je imela distribucija SLS mnogo pomanjkljivosti (in ni ravno delovala, za začetnike). Slackware, božji dar Patricka Volkerdinga, je reševala številne od teh problemov. Zrcalila se je po FTP-ju in bila tiskana na CD-ROM-e po vsem svetu, tako da je kmalu postala najbolj uporabljana vrsta Linuxa. Za trenutek je bila Slackware edina ,,rešitev`` Linuxa z vsemi lastnostmi. Drugi vzdrževalci distribucij Linuxa, komercialni in neprofitni, so sčasoma razvili distribucije, ki so postale vredne vašega zanimanja.
Do januarja 1994 je distribucija Slackware doživela tako široko uporabo in postala tako razvpita, kot je običajno le za rokovske zvezde in kultne vodje. Po Usenetu so se razširile govorice, da je celoten projekt Slackware delo čarovnic in častilcev hudiča!
,,Linux, prosti OS ... razen tvoje DUŠE! MUAHAHAHAHA`
Pošilja: cajho@uno.edu
Datum: 7 Jan 1994 15:48:07 GMTŠale z namigovanji na RFC 666, demonični demoni (strežniki) in špekulacije, da je Pat Volkerding pravzaprav L. Ron Hubbard v preobleki, so razsajale v nitih sporočil, ki so sledila. Celotni zabavni incident je verjetno pomagal distribuciji Slackware, da je pridobila nekaj tržnega deleža:
TO MI JE VŠEČ!!
Brkljal sem tukaj, da bi ugotovil, katero različico Linuxa naj namestim, a po vsem tem se mi zdi, da nimam druge izbire, kot da namestim Slackware.
Pošilja: widsith@phantom.com (David Devejian)
Datum: 10 Jan 1994 04:57:41 GMTPustimo ob strani vso folkloro in zafrkavanje. Slackware je pametna in zmogljiva izbira za vaše podvige v Linuxu, če ste amater, študent, heker ali bodoči sistemski upravitelj.
Če ste sistemski upravitelj, ste se morda že srečali z enim ali več ključnih strežnikov, na katerih teče Slackware. Razen če imate obilo časa za eksperimentiranje, je izbira ,,najbolj preizkušane in pravilne`` distribucije najlažji način. Če nameravate prejemati pomoč od prijateljev in kolegov, ki so pismeni v Unixu, se raje prepričajte, da poganjajo nekaj združljivega - možno je, da poganjajo Slackware. Pomanjkljivosti te distribucije so splošno znane, najpogosteje jih odkrijejo, dokumentirajo in popravijo, če je to mogoče. Sestavite lahko škatlo z distribucijo Slackware, zamašite znane varnostne luknje in namestite nekaj dodatnih orodij iz drugih distribucij Linuxa ter ustvarite izvrsten strežnik Unix ali namizno delovno postajo, vse skupaj v približno enem popoldnevu.
Poglejte tudi v vodnik Buyer's Guide, ki ga objavlja Linux Journal ter daje podrobne primerjave in ocene vsake od večjih distribucij. Za premočrten seznam vrst Linuxa poglejte v spis Linux Distribution HOWTO (glejte dodatek A).
Poskus nadgradnje distribucije Slackware s formata a.out na ELF bo nedvomno povzročal vse vrste težav. Ne počnite tega.
Stvar, ki je pri Slackware ne slišimo pogosto, je beseda na ,,N``. Nastavitveni program za Slackware je zasnovan za namestitev svežega operacijskega sistema na prazne trde diske ali vsaj prazne particije na njih. Namestitev čez prejšnjo namestitev Slackware lahko pobriše vaše posebne aplikacije in povzroča združljivostne težave med nadgrajenimi aplikacijami in starejšimi datotekami na istem sistemu. Ko je bila distribucija Slackware prvič sestavljena, je bil vsakdo novopečeni uporabnik Linuxa in sistem je bil vselej preizkusen - ponovna namestitev celotnega operacijskega sistema in aplikacij je bila norma razvojnega sistema. Danes veliko ustanov in podjetij poganja kritične aplikacije na sistemih Slackware Linux. V takšnih okoljih je potrebno načrtovati celo preprost ponoven zagon računalnika, ugasnitev sistema in prepis vseh uporabniških datotek ali posebnih aplikacij pa je popolnoma nesprejemljiva.
Nadgradnja sistema Slackware presega okvire tega poglavja, a je tudi mogoča, če ste izkušeni upravitelj Unixa in ste upoštevali ukrepe za ohranitev lokalnih sprememb in uporabniških datotek. Obstaja vir na Internetu, ki trdi, da lahko analizira vašo distribucijo in je nadgradi po Internetu. Morda boste želeli pogledati ta URL, če se soočate s problemom nadgradnje:
ftp://ftp.wsc.com/pub/freeware/linux/update.linux/
Ali pa berite, objokujte in se učite iz ekspertize o nadgradnjah Grega Louisa v njegovem spisu mini HOWTO: Upgrading Your Linux Distribution, dostopnega z mesta, kjer se zrcalijo publikacije LDP:
http://metalab.unc.edu/LDP/
Slackware lahko namestite z različnih medijev in omrežnih virov, da zadostite svojim potrebam in proračunu. Za vsako namestitveno metodo potrebujete vsaj tri diskete.
http://sunsite.doc.ic.ac.uk/sunsite/access/nfs.html
ftp://ftp.cdrom.com/pub/linux/slackware/MIRRORS.TXT
http://www.cs.us.es/archive/nfs.html
Tudi če ste obdarjeni z direktno povezavo T-3 v Internet, ki vam omogoča nabavo nove distribucije Slackware z omrežja, boste ravnali razumno, če boste ustvarili dve disketi za sestavo Slackware (zagonsko in korensko, angl. boot in root), preden nadaljujete. V primeru nezgode (izpada elektrike, prečkanja mačjih prijateljev čez vašo tipkovnico ali celo človeške napake) bosta ti dve mali disketi morda lahko oživili vaš sistem ali vsaj rešili vaše osebne datoteke.
Ko so vse datoteke skopirane, lahko Slackware nadaljuje in opravi večino sistemske in omrežne sestave, če ste na to pripravljeni. Za pomoč pri načrtovanju vaših odločitev je ta razdelek sestavljen kot delovni list, dobljen iz tekstovnega programa za sestavo Slackware. Ta delovni list lahko uporabljate za vnaprejšnji zapis odgovorov (dokler vaš računalnik še melje), tako da boste opremljeni z nujnimi podrobnostmi - particijami, naslovi za IP, IRQ-ji modema in miške, imenom gostitelja in domen in drugimi podatki, ki jih boste morali vnesti med sestavo. Vprašanja so v angleščini, upajmo, da vam ne bodo povzročala prevelikih preglavic.
Ali naj setup uporablja mkswap na vaših izmenjalnih particijah? Najverjetneje ,,da``, razen če imate manj kot 4 MB RAM-a in ste to že storili, da bi setup deloval bolje.
¤ Zadnja priložnost za umik! Ko uporabljate izbiro namestitve iz nič, morate nameščati na prazno particijo. Če je še niste formatirali ročno, jo morate formatirati, ko se vam to izpiše. Vnesite ,,I`` za namestitev od začetka ali ,,a`` za dodajanje programja na vaš obstoječi sistem.
(Re)formatiranje glavne particije Linuxa. Ali bi radi formatirali to particijo?
ext2fs privzame en inode na 4096 bajtov diskovnega prostora. Če boste imeli na vašem pogonu več majhnih datotek, boste morda potrebovali več inodov (za vsak vnos datoteke se uporablja po eden). Gostoto inodov lahko spremenite na en inode na 2048 bajtov ali celo na 1024 bajtov. Vnesite 2048 ali 1024 ali le pritisnite Enter za sprejetje privzete vrednosti 4096.
To so vaše particije Linuxa (prikaže se seznam particij). Te particije se že uporabljajo (prikaže se drug seznam particij). Vnesite particijo, ki bi jo radi uporabljali, ali pritisnite q za prenehanje dodajanja novih particij. Uporabljajte obliko, kot je: /dev/hda3 ali kakorkoli je že ime napravi.
Bi radi formatirali te particije?
Zdaj mora biti nova particija priklopljena nekam v vaše novo drevo imenikov. Na primer, če jo želite priklopiti pod /usr/X11R6, odgovorite: /usr/X11R6. Bi radi priklopili to novo particijo?
Bi radi priklopili kakšne dodatne particije?
Prosim, vnesite particijo, do katere bi radi dostopali v Linuxu, ali pritisnite q za konec dodajanja novih particij. Uporabite format, kot je: /dev/hda3, ali kakorkoli je vaši napravi že ime.
Ta nova particija mora biti zdaj priklopljena nekam v drevo imenikov. Prosim, vpišite imenik, pod katerim bi jo radi vstavili. Na primer, morda boste želeli odgovoriti /dosc, /dosd ali kaj podobnega. Kam naj se priklopi ta particija?
V katerem imeniku (angl. directory) na tej particiji najdemo izvorno distribucijo Slackware? V zgornjem primeru bi to bil imenik /stuff/slack. V katerem imeniku je torej izvor Slackware-a?
Na kakšnem tipu datotečnega sistema je vaša particija z izvornimi paketi distribucije Slackware?
Vstaviti boste morali naslov za IP, ki ga želite dodeliti temu stroju. Primer: 111.112.113.114. Kakšen je vaš naslov za IP?
Zdaj moramo vedeti vašo omrežno masko (angl. netmask). Tipično bo to 255.255.255.0. Kakšna je vaša omrežna maska?
Ali imate prehod med omrežji (angl. gateway)?
Kakšen je naslov prehoda?
Dobro! Na lokalnem koncu smo vse pripravili, a zdaj moramo vedeti, kje naj najdemo programske pakete za namestitev. Najprej potrebujemo naslov za IP stroja, kjer so shranjeni izvorni paketi za Slackware. Ker že delujete v omrežju, bi morali biti sposobni uporabiti tudi omrežno ime namesto omrežnega naslova za IP, če tako želite. Kakšen je naslov za IP vašega strežnika za NFS?
Na strežniku za NFS mora biti imenik z izvornimi paketi za Slackware z vsebino vsake diskete v njegovih podimenikih. setup mora vedeti ime imenika na vašem strežniku, ki vsebuje podimenike z vsebino disket. Na primer, če bi vsebino vaše diskete A3 našli v imeniku /slackware/a3, bi zdaj odgovorili /slackware. Kateri je izvorni imenik distribucije Slackware?
CD-ROM IDE: Vnesite ime naprave, ki predstavlja vaš pogon za CD-ROM tipa IDE. To bo verjetno eden od teh (po vrstnem redu od najbolj do najmanj verjetnega): /dev/hdb /dev/hdc /dev/hdd /dev/hde /dev/hdf /dev/hdg /dev/hdh /dev/hda
CD-ROM SCSI: Kateri pogon CD-ROM tipa SCSI uporabljate? Če niste prepričani, izberite /dev/scd0.
Namestitvena metoda (angl. installation method): S CD-ROM-om distribucije Slackware lahko poganjate večino sistema s CD-ja, če nimate veliko diskovnega prostora ali če želite le preizkusiti Linux, ne da bi se zamujali s popolno namestitvijo. Kateri tip namestitve želite (,,slakware`` ali ,,slaktest``)?
Te privzete vrednosti so uporabniško nastavljive - katerikoli paket lahko določite kot samodejno vključljiv ali preskočljiv, tako da uredite vaše izbire v datoteki, imenovani TAGFILE. Najdete jo na prvi disketi vsakega nabora. Tam bo tudi izvod originalne datoteke z označbami, imenovane TAGFILE.ORG, dostopne v primeru, ko želite obnoviti privzete nastavitve. Datoteka z oznakami vsebuje vsa navodila, potrebna za popolno avtomatizacijo vaše namestitve. Bi radi uporabljali posebno pripono za datoteko z oznakami? Določite lahko pripono, sestavljeno iz ,,.``, ki ji sledi katerakoli kombinacija treh znakov, različnih od tgz. Sam, na primer, določim ,,.pat``; ko so med namestitvijo najdene datoteke ,,tagfile.pat``, se uporabljajo namesto privzetih datotek ,,tagfile``. Če namestitveni program ne najde datotek z označbami s posebnimi priponami, bo uporabil privzete datoteke. Vnesite vašo prirejeno pripono za datoteke TAGFILE (vključno z vodečo ,,.``) ali le pritisnite Enter za nadaljevanje brez posebne pripone.
Zdaj vstavite formatirano disketo v vaš zagonski disketnik. Ta bo postala vaša zagonska disketa za Linux. Uporabljajte jo za zagon Linuxa, dokler nalagalnika LILO ne nastavite za zagon z vašega trdega diska. Vsi podatki na ciljni disketi bodo uničeni. Vstavite disketo in pritisnite Enter ali s, če želite preskočiti ta korak.
To so standardne serijske V/I (vhodno-izhodne, angl. input/output, I/O) naprave. Na katero napravo je priključen vaš modem (0, 1, 2, 3)?
0 /dev/ttyS0 (ali COM1: pod DOS-om)
1 /dev/ttyS1 (ali COM2: pod DOS-om)
2 /dev/ttyS2 (ali COM3: pod DOS-om)
3 /dev/ttyS3 (ali COM4: pod DOS-om)
Podprti so naslednji tipi mišk. Kateri tip miške imate (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7)?
To so standardne V/I naprave. Na katero napravo je priključena vaša miška (0, 1, 2, 3)?
0 /dev/ttyS0 (ali COM1: pod DOS-om)
1 /dev/ttyS1 (ali COM2: pod DOS-om)
2 /dev/ttyS2 (ali COM3: pod DOS-om)
3 /dev/ttyS3 (ali COM4: pod DOS-om)
Zdaj potrebujemo še ime domene. Izpustite vodilno ,,.``. Vnesite ime domene.
Če nameravati uporabljati TCP/IP le skozi zaprto zanko (angl. loopback), bo vaš naslov za IP enak 127.0.0.1 in lahko preskočimo veliko nadaljnjih vprašanj. Ali nameravate uporabljati le zaprtozančni vmesnik?
Vnesite naslov za IP, ki pripada lokalnemu stroju. Primer: 111.112.113.114. Vnesite naslov za IP tega stroja (aaa.bbb.ccc.ddd).
Vnesite naslov vašega prehoda (angl. gateway) kot npr. 111.112.113.1. Če nimate prehoda, lahko pozneje uredite datoteko /etc/rc.d/rc.inet1, lahko pa se najbrž izvlečete tudi tako, da vnesete tukaj svoj lastni naslov za IP. Vnesite naslov prehoda (aaa.bbb.ccc.ddd).
Vnesite svojo omrežno masko (angl. netmask). To bo v splošnem podobno temu: 255.255.255.0. Vnesite omrežno masko (aaa.bbb.ccc.ddd).
Ali boste dostopali do imenskega strežnika (angl. domain name server, DNS)?
Prosim, dodajte naslov za IP imenskega strežnika, ki ga boste uporabljali. Pozneje lahko dodate še več DNS-jev z ureditvijo datoteke /etc/resolv.conf. Imenski strežnik vaše domene (aaa.bbb.ccc.ddd)?
Zdaj lahko ponovno zaženete svoj računalnik s pritiskom
Ctrl-Alt-Delete. Če ste namestili LILO,
odstranite zagonsko disketo iz vašega računalnika pred ponovnim
zagonom. Ne pozabite ustvariti svoje datoteke /etc/fstab, če
je še nimate (glejte stran )!
Če ste si vzeli čas za premislek in zasnovo, kot smo vam priporočili v prejšnjih razdelkih, je resnična namestitev mačji kašelj. Za pravi proces nalaganja distribucije Slackware na vaš računalnik ni potrebnih veliko besed. Sledite korakom za izdelavo zagonske in korenske diskete, potem odgovorite na dolg seznam vprašanj, ki jih postavlja namestitveni program za Slackware. Če ste izpolnili delovni list za Slackware, vam bodo ta vprašanja znana (čeprav postavljana v angleščini) in vse bo teklo gladko.
Jedra so shranjena kot komprimirane datoteke bitnih slik, do katerih lahko dostopate iz skoraj vsakega operacijskega sistema in tako ustvarite zagonsko disketo distribucije Slackware (Slackware Boot). Na FTP-ju, CD-ROM-u ali pod NFS priklopljenem imeniku distribucije Slackware boste našli podimenik, imenovan bootdsks.144, ki vsebuje slike jedra velikosti 1,44 MB za ustvarjanje zagonskih disket na 3,5''-disketah visoke gostote. Če delate z zagonskim disketnikom velikosti 5,25'', poglejte v imenik bootdsks.12 za slike jedra, ki bodo šle na diskete manjše podatkovne velikosti.
Tabela na strani ponuja
hitro referenco dostopnih slik jedra v času nastanka tega spisa.
Podatki o osveženih slikah zagonskih disket so dostopni z URL-ja:
ftp://ftp.cdrom.com/pub/linux/slackware/bootdsks.144/README.TXT
|
|
Sledi pristanek na trda tla. Po vsem tem načrtovanju, pripravah in particioniranju, se boste znašli v domači natezalnici. Prepričajte se, da je zagonska disketa v disketniku in zaženite računalnik. Zdaj je pravšnji čas za kavico (ali kaj drugega, kar vam ponavadi dela družbo) in vrnitev k stroju, pripravljeni na vlogo gumbe pritiskajočega dolgočasneža, ki kakšno uro odgovarja na vprašanja ,,da ali ne``.
Prijavite se kot root (brez gesla) in vpišite setup ali setup.tty.
Distribucijo Slackware spremljata dve različici odličnega
nastavitvenega programa setup. Prva različica je barvna,
zasnovana na dialogu in menujih. Alternativa, setup.tty, je
zgolj tekstovna različica, ki jo boste imeli morda raje, saj podrobne
diagnoze in sporočila o napakah ostajajo na zaslonu in se ne zakrijejo
z naslednjo škatlo dialoga. Če poskušate namestiti Slackware na
zametku prave strojne opreme, močno priporočamo uporabo manj barvne
rutine setup.tty. Če ne veste veliko o Unixu in se boste
počutili udobneje s privlačnejšim, ,,čistejšim`` vmesnikom, se
vsekakor odločite za lepši program setup. Na
sliki 2.6.11 na strani je prikazan
slovenski prevod zaslona programa setup.
====== Nastavitev za Slackware96 Linux (različica HD-3.1.0) ======
Dobrodošli v programu za nastavitev distribucije Slackware Linux.
Namig: Če imate težave z uporabo tipk s puščicami na vaši
tipkovnici, lahko namesto tega uporabljate tipke '+', '-', in TAB.
Kaj boste izbrali?
==================================================================
HELP Branje datoteke s pomočjo za Slackware Setup
KEYMAP Premapiranje vaše tipkovnice
MAKE TAGS Program za prilagoditev datotek z oznakami
TARGET Izbira trenutnega imenika [zdaj: / ]
SOURCE Izbira izvornega medija
DISK SETS Odločitev, katere nabore disket želite namestiti
INSTALL Namestitev izbranih naborov disket
CONFIGURE Ponovna nastavitev vašega sistema Linux
PKGTOOL Namestitev ali odstranitev paketov s Pkgtool-om
EXIT Izhod iz programa Slackware Linux Setup
==================================================================
==================================================================
< OK > <Preklic>
==================================================================
|
Prenos Slackware-a na vaš sistem od tu naprej ne vključuje kaj dosti več kot menujsko izbiro tega, kar želite. Z vnaprejšnjo izpolnitvijo delovnega lista iz razdelka 2.6.7 bi morali biti sposobni hitrega napredovanja skozi vsako postavko menuja, dokler ne dosežete izbire INSTALL. Takrat se lahko zadeve upočasnijo: priporočamo vam, da izberete lastnost PROMPT, preberete opis vsakega programskega paketa in se odločite, ali bi ga radi imeli na vašem sistemu Slackware. Zadnji del običajne sestave je razdelek CONFIGURE in vprašanja, na katera morate odgovoriti, so zelo podobna drugi polovici delovnega lista iz razdelka 2.6.7.
Nikakor ne! Na tej točki ste trčili ob kakšno zoprno oviro, ki preprečuje programu setup, da bi zaključil nastavitev, ali bolj verjetno, gledate v pozornik ukazne lupine uporabnika root
in se sprašujete, ,,Kaj pa zdaj`.darkstar~#
No, če ste se znašli v težavah, boste želeli nadaljevati neposredno z branjem naslednjega razdelka o odpravljanju težav. Če je videti, da sistem deluje, imate še vedno nekaj podrobnosti, ki jih morate opraviti. To je podobno nakupu novega avtomobila - ko ga izberete in plačate, je še vedno nekaj reči, ki jih morate vedeti, preden se lahko z njim varno vozite - zavarovanje, članstvo v avtomobilističnem društvu in morda nekatera razkošja, ki naredijo vašo vožnjo zabavnejšo.
Nobena namestitev Slackware se ne rodi po pričakovanjih sistemskih upraviteljev. Prebedel sem kar nekaj noči, ko sem se nekoč po službi zvečer spravil nadgrajevati škatlo s sistemom Slackware in se do jutra mučil, da bi presneta stvar ob zori spet delala, še preden bi ljudje začeli preklinjati zaradi manjkajoče pošte in novic. Ta razdelek bo pregledal nekaj pogostih težav pri sestavi sistema Slackware, ter ponudil nekaj rešitev in krajev, kamor lahko pogledate za nadaljnjo pomoč.
Patrick Volkerding, oče distribucije Slackware, je imel opravka z veliko vprašanji novih uporabnikov, ki jim je prisluhnil, odgovarjal in slutil ponovljene poizvedbe. Patrick je prijazno ustvaril dokumentacijo in jo vključil v distribucijo Slackware, da bi prehitel uporabnike, preden zastavijo enako vprašanje že pettisočič. Tri datoteke v angleščini, ki se vam bodo morda zdele zelo uporabne in bodo odgovorile na vaša začetna vprašanja, so FAQ.TXT, INSTALL.TXT in BOOTING.TXT.
za opis domače strani LDP.
V tem trenutku se pomoč za Slackware, ki jo boste našli na Internetu, nagiba v visoko prilagojenost - denimo, kako prek NFS priklopiti distribucijo na računalnikih določene univerze ali kako z uporabo Slackware ožičiti vašo mansardno sobo za določeno stanovanjsko omrežje WAN.
.
Trenutno ni elektronskih poštnih seznamov, ki bi se ukvarjali izključno s posebnostmi distribucije Slackware. Po e-pošti lahko sodelujete v izvrstnem pogovoru o Linuxu, poglejte na http://www.linux.org/ in vprašajte v novičarske skupine Useneta za nekaj dobrih naročniških spiskov.
Za podatke o naročitvi na splošne poštne spiske o Linuxu glejte
stran .
http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Consultants-HOWTO.html
http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Commercial-HOWTO.html
Ne počivajte še na svojih lovorikah, posebej če je vaš stroj s sistemom Slackware deljen računalnik ali živi v omrežnem okolju. Negovanje računalnika za skupnost in omrežno uporabo zahteva več, kot pa da sistem namestite in pozabite nanj. Zapustili vas bomo z nekaj kazalci za zagotovitev varnosti in delitvi uporabe vašega novega sistema Slackware.
Vem, da je ravnokar za vami morda dolga in zbegana namestitvena seja. A preden se vselite v hišo, ki ste si jo pravkar zgradili, razmislite, da bi jo podrli in začeli znova. Friedrich Nietzsche je dejal:
,,Človek se nauči vsega, kar mora vedeti o gradnji svoje hiše šele potem, ko jo dokonča.``
Če ste imeli v procesu namestitve sistema pomisleke, kako bi to lahko naredili drugače, je zdaj pravi čas. Če bo vaša škatla s sistemom Slackware Linux večuporabniški stroj ali omrežni strežnik, morda ne bo nikoli več primernejše priložnosti za ponovno namestitev ali radikalno ponovno nastavitev sistema.
# passwd root
Preberite poglavje 4 za razlago, katere stvari se počne pod računom root (in katerih ne).
Ne le, da je nenavadno delati kot uporabnik root, tudi prijava kot root prek omrežja velja za nevarno. Administrativni uporabniki se navadno povežejo na škatlo z Unixom pod njihovim navadnim uporabniškim imenom za login, potem napravijo su v račun root, ko je to potrebno. Da preprečite vlomilcem in nevednim uporabnikom neposredno prijavo kot root, uredite datoteko /etc/securetty in zakomentirajte (postavite pred vrstico znak za višaj (#)) vse, razen lokalnih terminalov:
consolePo tem popravku bo prijava kot root po omrežju zavrnjena:
tty1
tty2
# ttyS0
# ttyS1
Linux 2.0.29 (durak.interactivate.com) (ttyp4)
durak login: root
root login refused on this terminal.
durak login:
http://cesdis.gsfc.nasa.gov/linux-web/simplefixes/simplefixes.html
ftp://ftp.cdrom.com/pub/linux/slackware/patches/
linux-alert-request@tarsier.cv.nrao.edu
linux-security-request@redhat.com
Obstaja tudi spisek v slovenščini za varnostna vprašanja o Linuxu, imenuje se lugos-sec@lugos.si, nanj pa se naročite tako, da pošljete e-pismo na majordomo@lugos.si in vanj napišete:
subscribe lugos-sec
http://www.cs.umd.edu/projects/amanda/index.html
Ta razdelek o distribuciji S. u. S. E. Linux je napisal Larry Ayers.
Distribucija SuSE se je začela pred nekaj leti kot prilagoditev distribucije Slackware. Patrick Volkerding (Slackware) je na začetku pomagal razvijalcem distribucije SuSE, a že dolgo tega je distribucija začenjala dobivati svojo lastno identiteto. Precej novih lastnosti, dodanih za pomoč novim uporabnikom, povečuje verjetnost, da namestitve ne bo treba takoj ponoviti. Glede na medsebojno križanje, ki je endemično v svetu prostega programja, se ne bi čudili, če bi se nekatere od teh lastnosti pojavile tudi v novejših izdajah distribucije Slackware.
Ko zaženete svoj stroj z ene same namestitvene diskete, v resnici zaženete miniaturni sistem Linux, zasnovan prav v ta namen. Prikaže se barvni zaslon, pripravljen, da vam postavi vrsto vprašanj, ki vas bodo z malce sreče vodila skozi proces namestitve. Orodje za sestavo YAST (angl. Yet Another Set-up Tool, še eno namestitveno orodje) nakazuje, da izvira iz distribucije Slackware, saj uporablja program dialog. To orodje poganja skripte ukazne lupine in prikazuje pogovorne škatle, radijske gumbe in potrditvene sezname, ki dovoljujejo uporabniku izbiro možnosti in usmerjajo potek namestitve.
Čeprav nobena distribucija ne more zagotoviti neboleče namestitve, je razvijalcem podjetja S. u. S. E. GmbH uspelo predvideti precej težav, ki bi jih utegnili imeti novi uporabniki Linuxa. Ena od bolj neprijetnih težav je ugotovitev, da sistem ne prepozna vašega pogona CD-ROM. Prepis paketov, potrebnih za začetek namestitve, na trdi disk in namestitev od tam je sicer rešitev, a je nerodna in časovno potratna. Ena sama zagonska disketa distribucije S. u. S. E. ponuja majhno, osnovno jedro z vsemi dostopnimi gonilniki - če so potrebni - v obliki modulov, namesto da bi bila uporabniku ponujena izbira ogromno slik disket, od katerih ima ena verjetno podporo za njegov pogon CD-ROM. Strežnik jedra je proces v ozadju, ki zagotavlja, da se bo naložil dotični modul, če je potrebna modulska funkcija. To pomaga odpraviti zamudno čakanje. Druga pogosta past je prenizka ocena diskovnega prostora, ki ga potrebujete. To prisili namestitev, da se konča zaradi pomanjkanja prostora. Ko se to zgodi, ključni končni koraki (kot je namestitev LILO) še niso bili izvedeni in navadno je neizogiben ponoven začetek. Namestitve v obliki skriptov so po naravi nujno zaporedne; morda veste, da preskok enega koraka ne bo škodil, a težko je predvideti vse možnosti v skriptu ukazne lupine, in če gredo stvari narobe, se skript navadno prekine.
Med namestitvijo distribucije S. u. S. E. se na zaslonu YAST spreminja delež preostalega prostora na particiji; med izbiro paketov lahko preizkusite različne kombinacije in upoštevate, koliko prostega diskovnega prostora bi radi ohranili. Razdelitev in formatiranje diskov, kot tudi ustvarjanje in aktiviranje izmenjalne particije so procesi, ki niso dosti različni od drugih distribucij. Vsi uporabljajo ista orodja; postopek je postal bolj ali manj standardiziran.
Uporabniki, ki jim je domača podoba inicializacijskih datotek v Slackware, bodo morali narediti nekaj prilagoditev; datoteke navadno najdete v imeniku /etc/rc.d namesto v imeniku /sbin/init.d.
YAST je uporaben tudi po namestitvi za rutinsko vzdrževanje sistema. Veliko število datotek z viri, potrebnih za zagon in tek Linuxa, lahko preplaši začetnike. YAST ponuja menujsko orientiran vmesnik do teh datotek, vključno z namestitveno datoteko za sendmail, datotekami za cron (periodično poganjanje opravil), inicializacijskimi skripti in različnimi omrežnimi datotekami. Spremembe, narejene v seji YAST-a, se zapišejo v eno samo datoteko v imeniku /etc, rc.config, ki jo lahko vedno uredite direktno. Te spremembe potem skript SuSEconfig zapiše v različne ,,prave`` nastavitvene datoteke. Ta skript samodejno zažene YAST ob vsakem koncu svoje seje; če datoteko /etc/rc.config popravite ročno, morate ročno zagnati tudi SuSEconfig. To se morda sliši kot zapleten postopek, a je precej lažje kot iskanje posameznih datotek, učenje pravilne skladnje za njihovo ureditev in prilagoditev, da postanejo to, kar želite.
Ko imate sestavljen in delujoč sistem S. u. S. E. Linux, je dobro namestiti izvorno kodo jedra (dostopna je na CD-ROM-u kot izbiren paket, ki ga lahko namestite med uvodno sestavo). S. u. S. E. namešča splošno jedro in verjetno potrebujete le nekaj spremljajočih modulov. To je odlična priložnost, da se udomačite z mehanizmi prevajanja izvorne kode in končali boste z manjšim prilagojenim jedrom, ki podpira le zmožnosti, ki jih potrebujete. Za prevajanje jedra mora biti nameščen prevajalnik gcc s spremljajočimi orodji; ta orodja so skoraj nujna na sistemu Linux, tudi če niste programer. Preverjanje odvisnosti v YAST bo pomagalo zagotoviti nameščenost vseh potrebnih orodij.
Prevajanje jedra se morda začetniku sliši srhljivo, a to je precej intuitiven proces. Za prvi inicializacijski korak so na voljo trije vmesniki. Prvi (in najstarejši) je skript, delujoč v konzolnem načinu, ki ga poženete z ukazom make config. Ta skript vam postavi vrsto vprašanj in uporablja rezultate za zapis datoteke, ki vodi prevajalnik pri njegovem delu. Poznati morate nekaj osnovnih dejstev o vaši strojni opremi, kot sta tip vašega trdega diska in pogona za CD-ROM. Če želite zvočno podporo, morate poznati IRQ, ki ga uporablja vaša zvočna kartica, kot tudi nekatere druge parametre, ki jih lahko zberete iz priročnika kartice ali izhoda pripomočka msd za MS-DOS.
Druga dva vmesnika sta menuconfig in xconfig. Prvi uporablja spremenjeno različico zgoraj omenjenega programa dialog, ki teče na navidezni konzoli ali v xterm-u in je podoben sestavnemu orodju YAST. Program xconfig je različica za sistem X Window, napisana v Tk. Vsi trije vmesniki naredijo isto opravilo. Poznejša dva vam omogočata izbiro možnosti brez veliko tipkanja. Izvorna koda jedra je dobro dokumentirana. Datoteka README v najvišje ležečem imeniku vsebuje dovolj informacij za skoraj zagotovljeno uspešno gradnjo jedra.
Pri pravilni nastavitvi sistema X Window (posebej strežnika XFree86, ki je vključen v S. u. S. E. in večino drugih distribucij) se lahko zatakne. Obstaja toliko različnih monitorjev in grafičnih kartic, da mora biti vsaka namestitev X posamično nastavljena. Težave so bile nekako olajšane z izdajo strežnika XFree86 3.2, ki je vključen v novejše izdaje S. u. S. E. Namesto prejšnjega pripomočka xf86config lahko zdaj uporabljate orodje, zasnovano na uporabi programa dialog. Oba sta zasnovana z uporabo skriptov ukazne lupine, podobnih tistemu, ki se uporablja za nastavitev jedra sistema Linux. Kakorkoli že, morali boste poznati horizontalne in vertikalne frekvence osveževanja vašega monitorja kot tudi nabor čipov, nameščenih na vaši grafični kartici. Bolje je, da najprej nastavite X za delovanje v nižji ločljivosti, preden poskušate popolnoma izkoristiti zmogljivosti vaše grafične kartice.
Razvijalci distribucije S. u. S. E. so se trudili z nastavitvami različnih okenskih upravljalnikov, na primer fvwm95. Ko prvič zaženete X, bo preko z miško aktiviranega korenskega okenskega menuja dostopnih veliko aplikacij, ki ste jih izbrali med namestitvijo. Drug vnos v menuju vam omogoča spremembo okenskega ozadja.
Distribuciji S. u. S. E. je priloženih mnogo lepo oblikovanih ikon. To izboljša prvi vtis novih uporabnikov. Ko končno pridobite Linux in poženete X, imate dovolj dela že z učenjem sistema, ne da bi se še čutili poklicane spreminjati okolje, da bo to za oko sprejemljivo!
V trenutku, ko končate namestitev tudi najbolj sveže distribucije, ta začenja postajati zastarela. To je počasen proces, a slej ko prej boste čutili potrebo po nadgradnji kakšnega dela vašega sistema. Od distribucije S. u. S. E. 5.1 naprej zna YAST nadgrajevati tudi po FTP-ju.
Na tej točki velja pojasniti, kako ponovno zagnati (angl. reboot) in zaustaviti (angl. shutdown) sistem, ki ga uporabljate. Nikoli ne zaganjajte ali zaustavljajte vašega sistema Linux s pritiskom na stikalo za resetiranje. Tudi toka ne smete kar izklopiti. Kot večina sistemov Unix tudi Linux predpomni pisanje po disku v pomnilniku. Če nenadoma ponovno zaženete sistem, ne da bi ga ,,čisto`` ustavili, lahko pokvarite podatke na vaših pogonih, kar lahko povzroči nepopisno škodo.
Najlažji način za zaustavitev sistema je z uporabo ukaza shutdown. Kot primer, za takojšnjo ustavitev in ponoven zagon sistema uporabite naslednji ukaz kot root:
# shutdown -r nowTo na čist način ponovno zažene vaš sistem. Stran v priročniku o ukazu shutdown opisuje druge argumente, ki so dostopni v ukazni vrstici. Uporabite ukaz man shutdown za ogled strani priročnika o ukazu shutdown.
Vedite pa, da mnogo distribucij Linuxa ne priskrbi ukaza shutdown na namestitvenem mediju. To pomeni, da boste prvič po namestitvi, ko boste hoteli ponovno zagnati vaš sistem, morda morali uporabiti kombinacijo Ctrl-Alt-Del.
Ko imate priložnost za raziskovanje in uporabo sistema, vas čaka več drobnih nastavitvenih del, ki naj bi jih opravili. Prvo je ustvarjanje uporabniškega računa zase (in, po izbiri, za druge uporabnike, ki bodo morda vstopali v sistem). Ustvarjanje uporabniških računov je opisano v poglavju 4. Navadno je vse, kar morate storiti, da se prijavite kot root in poženete program adduser (ponekod useradd). To vas popelje skozi nekaj vprašanj do priprave novega uporabniškega računa.
Če naredite več kot en datotečni sistem za Linux ali če uporabljate
izmenjalno particijo, morate morda urediti datoteko /etc/fstab,
če naj bodo ti datotečni sistemi samodejno na voljo po vsakem zagonu.
Če uporabljate ločeno particijo za /usr in
ni videti nobene od datotek, ki bi morale biti v /usr,
morate morda le priklopiti to particijo. Glejte
stran za opis datoteke
/etc/fstab.
Skoraj vsakdo naleti na kakšno čer ali kavelj, ko poskuša prvič namestiti Linux. Največkrat je vzrok preprosti nesporazum. Včasih gre vendarle lahko za kaj resnejšega, kot je napaka enega od razvijalcev ali hrošč.
Če se zdi vaša namestitev uspešna, a dobivate nepričakovana sporočila o napakah, so ta opisana tukaj.
Ko poskušate prvič zagnati namestitveni medij, lahko trčite ob
številne težave. Te so opisane spodaj. Vedite, da naslednje težave
niso povezane z zagonom vašega novo nameščenega sistema Linux.
Glejte stran za informacije o
tovrstnih pasteh.
Najpogostejši vzrok tovrstnih težav je pokvarjena zagonska disketa. Ali je disketa fizično poškodovana in boste morali ponovno ustvariti disketo s popolnoma novo disketo ali pa so podatki na disketi pokvarjeni, v tem primeru bi morali preveriti, da ste pravilno pobrali in prenesli podatke na disketo. V večini primerov bo preprosta ponovna priprava zagonske diskete odpravila vaše težave. Sledite svojim prejšnjim korakom in poskusite znova.
Če ste prejeli vašo zagonsko disketo od prodajalca po pošti ali od kakšnega drugega distributerja, stopite z njim v stik in zahtevajte novo zagonsko disketo (namesto, da bi jo pobrali in ustvarili sami) - a le, ko se prepričate, da je težava zares v tem.
Ko se zažene namestitveni medij, bo jedro izpisalo številna sporočila, ki sporočajo, katere naprave so bile zaznane in nastavljene. Po tem se bo pred vami običajno znašel prijavni pozornik, ki vam bo omogočal nadaljevanje namestitve (nekatere distribucije vas namesto tega vržejo naravnost v nekakšen namestitveni program). Med mnogimi koraki se lahko zazdi, da se je sistem obesil. Bodite potrpežljivi: nalaganje programja z diskete je relativno počasno. V veliko primerih se sistem sploh ni obesil, pač pa si le vzame veliko časa. Preverite, da pogoni niso aktivni najmanj nekaj minut, preden predpostavite, da se je sistem obesil.
lp_init: lp1 exists (0), using polling driver
Linux login:se morate prijaviti (navadno kot root ali kot install - to je odvisno od distribucije). Po vnosu uporabniškega imena lahko sistem zastane za 20 sekund ali več, dokler se namestitveni program ali ukazna lupina ne naloži z diskete. Spet se mora videti prižgana lučka na disketniku. Ne predpostavljajte, da se je sistem obesil.
Vsaka od zgornjih postavk je lahko izvor vaših težav. Vendar je v resnici možno, da se sistem obesi med zagonom, kar se lahko zgodi iz več razlogov. Najprej, morda nimate dovolj dostopnega RAM-a, da bi zagnali sistem z namestitvenega medija. Glejte naslednjo postavko za informacije o onemogočanju pomnilniškega diska (angl. ramdisk) za sprostitev pomnilnika.
Strojna nezdružljivost je vzrok mnogih obešanj sistema. Zadnje
poglavje je predstavljalo pregled podprte strojne opreme v Linuxu.
Tudi če je vaša strojna oprema podprta, lahko zaidete v težave z
nezdružljivo strojno sestavo, ki povzroči, da se sistem obesi. Glejte
stran za razlago strojnih
nezdružljivosti.
Ta postavka ima opraviti s količino RAM-a, ki ga imate na voljo. Na sistemih s 4 megabajti RAM-a ali manj lahko zaidete v težave z zaganjanjem namestitvenega medija ali namestitvijo same programske opreme. Tako je, ker mnoge distribucije uporabljajo pomnilniški disk (angl. RAM disk), datotečni sistem, naložen neposredno v RAM, za operacije med uporabo namestitvenega medija. Celotna slika namestitvene zagonske diskete se lahko, na primer, naloži v pomnilniški disk, kar lahko porabi več kot megabajt RAM-a.
Morda ne boste videli sporočila o napaki pomanjkanja pomnilnika (,,out of memory``), ko boste zaganjali sistem ali nameščali programje; namesto tega se bo sistem nepričakovano obesil ali se ne bo hotel zagnati. Če se vaš sistem obesi in se kot vzrok ne zdi prikladna nobena od razlag prejšnjega razdelka, poskusite onemogočiti pomnilniški disk. Za podrobnosti glejte dokumentacijo vaše distribucije.
Zavedajte se, da sam Linux potrebuje vsaj 2 megabajta RAM-a, da sploh teče; veliko sodobnih distribucij Linuxa potrebuje 4 megabajte ali več.
To je znak, da je vaš namestitveni zagonski medij pokvarjen. Če poskušate zaganjati z namestitvenega medija (in ste prepričani, da vse delate pravilno), se takšne napake ne bi smele pojavljati. Stopite v stik z distributerji vašega programja za Linux in ugotovite, kje so težave, ter si morda po potrebi priskrbite nov izvod zagonskega medija. Če ste sami pobrali zagonsko disketo, jo poskušajte ponovno ustvariti in poglejte, če to reši vašo težavo.
To sporočilo o napaki pomeni, da korenskega datotečnega sistema (najdete ga na samem zagonskem mediju) ni bilo mogoče najti. To pomeni, da je nekako pokvarjen vaš zagonski medij ali da sistema ne zaganjate pravilno.
Na primer, mnoge distribucije na CD-ROM-ih zahtevajo, da imate CD-ROM
med zagonom v pogonu. Prepričajte se, da je pogon CD-ROM vključen in
preverite, če se z njim kaj dogaja. Možno je, da sistem ob zagonu ne
najde vašega CD-ROM-a; glejte
stran za več informacij.
Najpogostejša vrsta težav, ko poskušate namestiti ali uporabljati Linux, je nezdružljivost s strojno opremo. Tudi če je vsa vaša strojna oprema podprta v Linuxu, napačna nastavitev ali konflikti med posameznimi deli strojne opreme lahko včasih dajo čudne rezultate - vaše naprave morda ne bodo zaznane ob zagonu ali se sistem obesi.
Pomembno je identificirati te strojne težave, če sumite, da so vir vaših težav.
Če izkusite problem, za katerega verjamete, da je povezan s strojno opremo, je prva stvar, ki bi jo morali narediti, poskus osamitve problema. To pomeni odstranitev vseh možnih spremenljivk in (navadno) razstavljanje sistema, kos za kosom, dokler strojni krivec ni točno določen.
To ni tako strašljivo, kot se morda sliši. Pravzaprav morate odstraniti vso nebistveno strojno opremo iz vašega sistema in ugotoviti, katera naprava povzroča težave - najbrž tako, da ponovno vstavite vsako napravo, po eno naenkrat. To pomeni, da morate odstraniti vso strojno opremo, razen disketnika in krmilnikov videa in seveda tipkovnice. Celo naprave, ki izgledajo nedolžno, kot so krmilniki mišk, lahko vnesejo precejšnje opustošenje v vaš duševni mir, če jih imate za nebistvene.
Denimo na primer, da se sistem obesi med zagonom ob zaznavanju plošče
Ethernet. Predpostavite lahko, da gre za konflikt ali problem s
ploščo Ethernet v vašem stroju. Hitra in preprosta pot za ugotovitev
tega je, da izpulite ploščo Ethernet in ponovno skušate zagnati
računalnik. Če gre vse v redu, potem veste, da (a) plošča Ethernet ni
podprta v Linuxu (glejte stran ) ali (b)
obstaja konflikt z naslovom ali z IRQ-jem plošče.
,,Konflikt z naslovom ali z IRQ-jem` Kaj na svetu pa to pomeni? Vse naprave v vašem stroju uporabljajo IRQ ali prekinitveno linijo za zahteve (angl. interrupt request line, IRQ), za sporočanje sistemu, da potrebujejo, da ta nekaj opravi namesto njih. IRQ si lahko predstavljate kot vrv, ki jo naprava potegne, ko mora sistem poskrbeti za nekakšno nerešeno zahtevo. Če več kot ena naprava vleče isto vrv, jedro ne bo moglo ugotoviti, katera naprava potrebuje postrežbo. In zmeda je tu.
Torej, prepričajte se, da vse vaše nameščene naprave uporabljajo vsaka svojo linijo za IRQ. V splošnem se IRQ za napravo lahko nastavi s skakači (angl. jumpers) na kartici; glejte dokumentacijo za določeno napravo za podrobnosti. Nekatere naprave sploh ne potrebujejo uporabe IRQ-ja, a priporočeno je, da jih nastavite tako, da ga uporabljajo, če je to mogoče (krmilnika SCSI Seagate ST01 in ST02 sta dobra primera).
V nekaterih primerih je jedro na vaših namestitvenih medijih nastavljeno za uporabo določenih IRQ-jev za določene naprave. Na primer, na nekaterih distribucijah Linuxa je jedro vnaprej nastavljeno za uporabo IRQ 5 za krmilnik SCSI TMC-950, krmilnik Mitsumi za CD-ROM in gonilnik miške, priključene na vodilo. Če želite uporabljati dve ali več od teh naprav, boste morali najprej namestiti Linux z omogočeno le eno od teh naprav, potem spet prevesti jedro, da boste spremenili privzeti IRQ za eno od njih. (Glejte poglavja 4 za informacije o prevajanju jedra.)
Še eno področje, kjer se lahko pojavijo strojni konflikti, je pri kanalih DMA (angl. direct memory access, neposredni dostop do pomnilnika), V/I naslovih in naslovih deljenega pomnilnika. Vsi od teh izrazov opisujejo mehanizme, skozi katere sistem komunicira s strojnimi napravami. Nekatere omrežne kartice, na primer, uporabljajo deljen pomnilniški naslov kot tudi IRQ za vmesnik do sistema. Če je katerakoli od njih v sporu z drugimi napravami, se sistem lahko obnaša nepredvidljivo. Morali bi imeti možnost spremeniti kanal DMA (angl. DMA channel), naslove za V/I ali deljene pomnilniške naslove za vaše različne naprave z nastavitvami skakačev. (Žal nekatere naprave ne dopuščajo spremembe teh nastavitev.)
Dokumentacija za različne strojne naprave bi morala določati IRQ, kanal DMA, V/I-naslov (angl. I/O address) ali naslov deljenega pomnilnika (angl. shared memory address), ki ga naprave uporabljajo, in vsebovati opise, kako jih nastaviti. Spet je preprost način, da se izognete tem problemom, da začasno onemogočite sporne naprave, dokler nimate časa ugotoviti vzroka problema.
Tabela 2.8 vsebuje seznam IRQ-jev in kanalov DMA, ki jih uporabljajo različne ,,standardne`` naprave na večini sistemov. Skoraj vsi sistemi imajo katero od teh naprav, zato se morate izogibati nastavitvi IRQ-ja ali DMA-ja drugih naprav tako, da so v konfliktu s temi vrednostmi.
Ko se Linux zažene, bi morali na vašem zaslonu videti vrsto sporočil, kot so:
Console: colour EGA+ 80x25, 8 virtual consolesTukaj jedro zaznava različne strojne naprave, ki so v vašem sistemu. Na neki točki bi morali videti vrstico
Serial driver version 3.96 with no serial options enabled
tty00 at 0x03f8 (irq = 4) is a 16450
tty03 at 0x02e8 (irq = 3) is a 16550A
lp_init: lp1 exists (0), using polling driver
...
Partition check:ki ji sledi seznam prepoznanih particij, na primer:
Partition check:Če iz nekega razloga vaši diski ali particije niso prepoznani, potem do njih nikakor ne boste mogli dostopati.
hda: hda1 hda2
hdb: hdb1 hdb2 hdb3
Obstaja precej stvari, ki lahko povzročijo, da se to zgodi:
Poglejte v dokumentacijo za vaš trdi disk in/ali krmilnik. Mnogi trdi diski morajo imeti skakač nastavljen tako, da so uporabljani kot podrejeni diski (angl. slave drive, druga naprava na primarnem ali sekundarnem vodilu IDE). Kislinski test tovrstnega pogoja je zagon MS-DOS-a ali kakšnega drugega operacijskega sistema, za katerega je znano, da deluje z vašim diskom in krmilnikom. Če lahko dostopate do diska in krmilnika iz drugega operacijskega sistema, problem ni v vaši strojni sestavi.
Glejte stran za
informacije o razreševanju možnih konfliktov med napravami in
stran za informacije o
nastavitvah diskov SCSI.
.
Večina distribucij ponuja izbire ob zagonu za določitev geometrije diska. V splošnem, ko zaganjate z namestitvenega medija, lahko določite geometrijo diska v zagonskem pozorniku nalagalnika LILO z ukazom, kot je:
boot: linux hd=cilindri,glave,sektorjikjer cilindri, glave, in sektorji ustrezajo številu cilindrov, glav in sektorjev na sled (angl. cylinders, heads, sectors per track) za vaš trdi disk.
Po namestitvi Linuxa boste lahko namestili LILO, ki vam bo omogočal zagon z vašega trdega diska. Takrat boste lahko določili geometrijo diska v nalagalniku LILO in bo nepotrebno, da bi jo še vnašali ob vsakem zagonu. Glejte poglavje 4 za več informacij o nalagalniku LILO.
Spis Linux SCSI HOWTO (glejte dodatek A) vsebuje veliko koristnih podatkov o napravah SCSI kot dodatek tukaj naštetim. SCSI je lahko včasih še posebej zapleteno nastaviti.
Če vaš krmilnik SCSI ni prepoznan, boste morda ob zagonu morali vsiliti zaznavanje strojne opreme. To je posebej pomembno za krmilnike SCSI brez BIOS-a. Večina distribucij vam ob zagonu z namestitvenega medija dovoljuje, da določite IRQ krmilnika (angl. controller IRQ) in naslov deljenega pomnilnika (angl. shared memory address). Na primer, če uporabljate krmilnik TMC-8xx, morda lahko vnesete
boot: linux tmx8xx=prekinitev,pomnilniški-naslovv zagonski pozornik nalagalnika LILO, kjer je prekinitev IRQ krmilnika in pomnilniški-naslov naslov deljenega pomnilnika. Ali je to mogoče ali ne, je odvisno od distribucije Linuxa; preverite vašo dokumentacijo za podrobnosti.
Pravzaprav bi morala iti namestitev programja precej brez težav, če imate srečo. Edini problemi, ki jih lahko izkusite, so povezani s pokvarjenim namestitvenim medijem ali pomanjkanjem prostora na vaših datotečnih sistemih za Linux. Tukaj je seznam teh pogostih problemov.
Če uporabljate CD-ROM, preverite, da CD ni opraskan, prašen ali kako drugače poškodovan.
Vzrok težave je lahko tudi v tem, da je medij nepravilno formatiran. Veliko distribucij Linuxa potrebuje diskete, formatirane v formatu za MS-DOS visoke gostote. (Zagonska disketa je izjema; v večini primerov ni v formatu za MS-DOS.) Če vse drugo odpove, si nabavite nov nabor disket ali jih pripravite (z uporabo novih disket), če ste sami prenesli programsko opremo.
Rešitev je navadno v ponovnem ustvarjanju vaših datotečnih sistemov (s pripomočkom mke2fs), ki pobriše prvotno nameščeno programsko opremo. Ponovno lahko poskusite namestiti programje, a tokrat ga izberite manj. Sicer boste morda morali začeti povsem od začetka ter še enkrat premisliti o svojih particijah in velikosti datotečnih sistemov.
) ali pa gre za
primer slabo določene geometrije. Če ste ob zagonu uporabili izbiro
hd=cilindri,glave,sektorjiza vsilitev zaznave geometrije vašega diska in napačno določili geometrijo, bi se vam ta problem utegnil pojaviti. To se lahko zgodi tudi, če je geometrija vašega diska nepravilno določena v sistemskih nastavitvah CMOS.
Če prejemate ob namestitvi Linuxa druge čudne napake (posebej, če ste sami prenesli programje), se prepričajte, da ste res dobili vse potrebne datoteke. Na primer, nekateri ljudje uporabljajo ukaz za FTP
ftp> mget *.*ko jemljejo programsko opremo za Linux po FTP-ju. To bo preneslo le tiste datoteke, ki v svojih imenih vsebujejo znak ,,.``; če obstajajo tudi datoteke brez ,,.``, jih boste spregledali. Pravilni ukaz se v tem primeru glasi
ftp> mget *
Najboljši nasvet, ko gre kaj narobe, je, da ponovno sledite svojim korakom. Morda mislite, da ste vse naredili pravilno, v resnici pa ste nekje na poti pozabili majhen, a pomemben korak. V veliko primerih lahko ponovno jemanje in ponovna namestitev programja odpravi težave. Ne tolčite z glavo ob zid dlje, kot morate!
Tudi če se Linux nepričakovano obesi med namestitvijo, je lahko
prisoten neke vrste strojni problem. Glejte
stran za namige.
Porabili ste celo popoldne za namestitev Linuxa. Da bi naredili prostor zanj, ste izbrisali vaše particije za MS-DOS in OS/2 ter v solzah pobrisali vaše izvode igric SimCity in Wing Commander. Ponovno zaženete sistem in nič se ne zgodi. Ali še slabše, nekaj se zgodi, a to ni tisto, kar bi se moralo zgoditi. Kaj naj storite?
Na strani obravnavamo nekaj
najpogostejših težav, ki se lahko zgodijo ob zaganjanju namestitvenega
medija za Linux - veliko od teh problemov se lahko pojavlja tudi
tukaj. Poleg tega ste morda žrtev ene od naslednjih bolezni.
Če za zagon Linuxa uporabljate disketo, morate morda ob zagonu določiti lokacijo vaše korenske particije Linuxa. To je posebej res, če uporabljate samo originalno namestitveno disketo in ne prilagojene zagonske diskete, ki ste jo ustvarili med namestitvijo.
Med zaganjanjem z diskete držite Shift ali Ctrl. To bi vam moralo priklicati zagonski menu. Pritisnite Tab za seznam dostopnih izbir. Na primer, veliko distribucij vam dovoljuje vpis
boot: linux hd=particijav zagonskem menuju, kjer je particija ime korenske particije Linuxa, kot je /dev/hda2. Preverite dokumentacijo vaše distribucije za podrobnosti.
Drug ukaz, ki ga velja poskusiti (z MS-DOS-om 5.0 ali poznejšim), je:
FDISK /MBRTa ukaz poskuša ponovno zgraditi glavni zagonski zapis trdega diska za zaganjanje MS-DOS-a, tako da prepiše LILO. Če nimate več MS-DOS-a na vašem trdem disku, boste morali zagnati Linux z diskete in pozneje poskušati namestiti LILO.
Po drugi strani, če ste namestili LILO in se namesto Linuxa zaganja drug operacijski sistem, ste nastavili LILO tako, da privzeto zaganja drug operacijski sistem. Med zagonom sistema držite Shift ali Ctrl in pritisnite Tab v zagonskem pozorniku. To bi vam moralo predstaviti seznam izbir vseh za zagon možnih operacijskih sistemov; izberite ustrezno (navadno ,,linux``) za zagon Linuxa.
Če želite izbrati Linux kot privzeti operacijski sistem, morate ponovno namestiti LILO. Glejte poglavje 4.
Možno je tudi, da ste poskušali namestiti LILO, a je nastavitvenemu postopku nekako spodletelo. Glejte prejšnjo postavko.
linux login:Na tej točki vam bo dokumentacija distribucije ali pa sam sistem povedal, kaj naj storite. V večini distribucij se preprosto prijavite kot root, brez gesla. Drugi mogoči uporabniški imeni za preizkus sta guest ali test.
Večina na novo nameščenih sistemov Linux ne bi smela potrebovati gesla za prvo prijavo. Vendar, če ste povprašani, da vnesete geslo (angl. password), je problem lahko tu. Najprej poskusite uporabiti geslo, ekvivalentno uporabniškem imenu; se pravi, če se prijavljate kot root, uporabite ,,root`` kot geslo.
Če se preprosto ne morete prijaviti, ste morda v težavah. Najprej poglejte dokumentacijo distribucije; uporabniško ime (angl. user name) in geslo za uporabo (angl. password) morata biti zakopana tam nekje. Uporabniško ime in geslo sta vam lahko izdana tudi med namestitvenim postopkom ali sta natisnjena na prijavnem pozdravnem zaslonu.
Eden od vzrokov so lahko težave pri namestitvi prijavnega programa login in inicializacijskih datotek. Morda boste morali programje za Linux (ali vsaj njegov del) ponovno namestiti ali zagnati vaš namestitveni medij in poskušati popraviti problem ročno - glejte poglavje 4 za namige.
Najpogostejši začetni nastavitveni problemi so napačna dovoljenja za uporabo datotek ali imenikov. To lahko povzroči izpis sporočila o napaki
Shell-init: permission deniedpo prijavi (pravzaprav, vsakič, ko vidite sporočilo ,,permission denied`` ste lahko kar prepričani, da je problem z dovoljenji za uporabo datotek).
V veliko primerih je to le stvar preproste uporabe ukaza chmod, ki popravi dovoljenja ustreznih datotek ali imenikov. Na primer, nekatere distribucije Linuxa so včasih uporabljale (nepravilni) datotečni način 0644 za korenski imenik (/). To ste lahko popravili z uporabo ukaza
# chmod 755 /kot root. Vendar, če ste hoteli uporabiti ta ukaz, ste morali zagnati sistem z namestitvenega medija in ročno priklopiti korenski datotečni sistem Linuxa - gnusno opravilo za večino novincev.
Ko uporabljate sistem, lahko trčite na kraje, kjer so dovoljenja za uporabo datotek in imenikov nastavljena napačno ali pa programje ne deluje tako, kot je nastavljeno. Dobrodošli v svet Linuxa! Medtem ko je večina distribucij precej netežavnih, jih je zelo malo popolnih. Tukaj nočemo pokrivati vseh teh težav. Namesto tega vam bomo skozi to knjigo pomagali rešiti veliko nastavitvenih problemov tako, da vas bomo naučili, kako jih sami najdete in popravite. V poglavju 1 smo podrobno opisali to filozofijo. V poglavju 4 dajemo namige za popravke mnogih od pogostih nastavitvenih problemov.